V intervjuju v hotelu Sonne v središču Lienza, v katerem je med tekmama svetovnega pokala bivala slovenska ženska alpska smučarska reprezentanca, smo se z novim glavnim trenerjem tehničnih disciplin Mitjem Kuncem v četrtek pozno popoldan dotaknili širokega obdobja enajstih let njegove pestre in tudi burne trenerske poti. Dvainpetdesetletni Črnjan, ki je zaslovel z bronasto slalomsko kolajno na svetovnem prvenstvu leta 2001 v Sankt Antonu ter četrtim mestom leta 1994 na olimpijskih igrah v Lillehammerju, je odkrito spregovoril o aferi »Frekvenca«, ko sta med svetovnim prvenstvom leta 2013 fizično obračunala z vodjem ekipe Tine Maze Andreo Massijem. Do začetka tega meseca je sodeloval z ameriško reprezentanco, v kateri je skrbel za 20-letno Stello Johanson. Na začetku decembra se je Američanka poškodovala, Kunc pa je prejel klic vodstva slovenske reprezentance ter sprejel novi izziv.
Trenersko delo je nepredvidljivo, mar ne?
Očitno res. Se lahko vsaj malce primerjamo z nogometom.
Ste že kdaj sredi sezone menjali službo?
Ne. Sploh se ne spomnim, da bi se kdajkoli v slovenskem alpskem smučanju sredi sezone zgodila menjava.
Kako ste zadovoljni z opravljenim delom v ameriški reprezentanci?
Zelo. S Stello sva sodelovala tretjo sezono. Vsako leto je naredila ogromen napredek. Najprej se je izkazala na močnih tekmah FIS, kjer je zmagovala z minimalnim pribitkom. Minulo sezono se je že na prvi tekmi evropskega pokala uvrstila na zmagovalni oder. Z uvrstitvijo med najboljšo deseterico na tekmi evropskega pokala si je zagotovila nastop tudi na tekmah svetovnega pokala. Točk sicer ni osvojila, bila je pa zelo blizu v Kranjski Gori in Semmeringu.
Zakaj ste nazadnje zapustili slovensko reprezentanco, v kateri ste bili pred odhodom v tujino v ženski reprezentanci eden od pomočnikov Sergeja Poljška?
Ker sem dobil odpoved delovnega razmerja. Še danes ne poznam tehtnega razloga. Očitno nisem izpolnil kriterijev in zadovoljil apetitov, zato so bili na Smučarski zvezi Slovenije nezadovoljni. Drugega delovnega mesta mi niso ponudili, tako da sem se znašel na tržnici.
Vas je potemtakem presenetil vnovični klic vodstva slovenske smučarije?
Klic me je presenetil, sprejel pa sem ga kot klic v sili. Z gotovostjo ne morem trditi, da bi sprejel ponujeno delovno mesto, če ne bi z menoj stika vzpostavila tudi Ana Bucik ter izrazila interes. Pri sebi sem začutil, da bi ji rad pomagal v težkem položaju na njeni športni poti. Poudaril bi, da sem imel kljub poškodbi Stelle do konca sezone veljavno pogodbo z ameriško smučarsko zvezo, pa čeprav sem imel s svojo tekmovalko individualno pogodbo. Ko se v ameriški reprezentanci dokažeš, četudi v zasebni ekipi, te sredi sezone ne pustijo na cedilu.
Predstavljamo si, da ste v ZDA zaslužili bolje, kot boste v Sloveniji. Se motimo?
Ne. V tujini smo trenerji in serviserji plačani bolje kot v Sloveniji.
Torej vas je premamil klic domovine?
Smučarija je moj način življenja. Po aktivni karieri sem nadaljeval s trenerskim delom, ki ga opravljam že 19 let. Zavedam se, da imam v določenih trenutkih premehko srce. Menim, da lahko Ani pomagam, zato mi ponujena priložnost pomeni izziv. Pred štirimi leti sem bil v slovenski ženski reprezentanci zadolžen za Ano Bucik in Tino Robnik. Tedaj je Ana zelo napredovala, predvsem v veleslalomu. Vzpostavila sva zaupanje in sem ji pripravljen pomagati do konca sezone.
Le do konca sezone?
Takšen je trenutni dogovor. Pri zasebni ekipi, v kateri sem delal do letošnjega decembra, si nisem zaprl vrat. Z ameriškimi trenerji sem vzpostavil zelo dobre odnose, zato gojimo medsebojno spoštovanje.
Po prvih rezultatih sodeč trenerska terapija šoka z Ano Bucik ni obrodila sadov.
Res jih ni in tega nihče tudi ni pričakoval. Ko se športnik znajde v tako težkem položaju, kot se je Ana, se stvari ne premaknejo čez noč. Ana si je uspeh priborila s trdim delom, ne talentom. Iz krize se bo lahko izkopala le s kvalitetnimi treningi, kakršne je imela pod vodstvom Sergeja Poljška, medtem ko ji ekipa, s katero je sodelovala kratek čas, tega očitno ni zagotovila. Kakšni so bili razlogi, da je Sergej Poljšak odšel k moški reprezentanci, ne vem. Očitno pa je, da se je z menjavo trenerske ekipe porušil sistem v ženski reprezentanci, kar se je poznalo tudi pri Andreji Slokar. Ni bilo več prave kemije in zaupanja, zato sem sedaj v vlogi, kakršni sem. Želim si, da bi Ani pomagal priti iz krize.
Pred vrati je vrhunec domače zime. Zdi se, da tekmi čez teden dni v Kranjski Gori ne prihajata ob pravem času.
Kar zadeva Ane, čas res ni najprimernejši. Domača tekma sproža višja pričakovanja in vsak športnik si želi na njej prikazati največ, morda celo več, kot je v tistem trenutku sposoben. Ani trenutno primanjkuje zaupanja in samozavesti.
Postali ste glavni trener slovenske ženske reprezentance, odgovorni pa ste zgolj za rezultate Ane Bucik. Tako vi kot Denis Šteharnik in Marko Vukičević ste na plačilnem seznamu Smučarske zveze Slovenije, medtem ko denimo Boštjana Božiča plačuje zasebna ekipa Andreje Slokar. Se vam ne zdi vse skupaj vsaj malce čudno?
Poudarjam, da dela, ki ga opravljam, ne bi sprejel, če pred tem ne bi poznal in spoštoval Boštjana Božiča in Denisa Šteharnika. Med sabo smo se dogovorili, da vstopimo v zgodbo skupaj. Boštjan in Denis nimata težav, če sem vodja jaz. Zaupanje je popolno in vsestransko. Na terenu delamo skupaj na isti progi, individualno pa dela vsak s svojo tekmovalko. Kar zadeva plačilni seznam, ga ne določam jaz, zato ga ne morem komentirati.
Z odpovedmi delovnega razmerja imate v Sloveniji precej izkušenj. Pred desetimi leti ste po aferi »Frekvenca« na svetovnem prvenstvu v Schladmingu že prejeli odpoved, tedaj sicer s pristojnega ministrstva.
Drži. Pravijo, da gre osel le enkrat na led, jaz sem nanj stopil že dvakrat ali trikrat. Ali sem se odločil pravilno, bo pokazala prihodnost.
Ste po skoraj enajstih letih z vašo sokrajanko Tino Maze in njenim partnerjem Andreo Massijem pozabili na afero, se morda drug drugemu opravičili, si segli v roke ter spili kavo ali pivo?
Do danes nismo storili še nič od tega. Nikoli se nismo niti srečali ali se pogovarjali. Upam, da bo prišel čas, ko se bomo usedli ob kavi. Verjamem, da smo strasti vsi umirili.
Torej ste spor, ki sta ga z Andreo Massijem rešila fizično, že pozabili?
Pozabil ga nisem in ga verjetno nikoli ne bom, sem ga pa potlačil.
Doslej še nismo zasledili vašega pogleda na afero, ko ste med tekmo v Schladmingu uporabljali radijsko frekvenco ekipe Tine Maze in bili označeni kot glavni krivec zanjo. Kakšen je vaš pogled?
Res sem izpadel glavni krivec. S tem sem se sprijaznil. Toda moja resnica je nekoliko drugačna.
Kakšna?
Do fizičnega obračuna z Massijem je prišlo izključno zato, ker je on skočil vame. Jaz sem se zgolj branil pred njegovim napadom. S tega stališča bi se moral Massi opravičiti meni, ne jaz njemu. Nisem prepričan, da je takšen človek, ki bi lahko to storil javno, zato je morda bolje, da gremo na kavo in se pogovorimo. Moja največja napaka v vsej zgodbi je bila, da sem se med tekmo vključil v njihov kanal. To sem storil pomotoma, in sicer med opravljanjem dela na moškem treningu v Reiteralmu, medtem ko je bila ženska tekma v Schladmingu. Naknadno sem tudi izvedel, da nisem prekinil ključne informacije, kar mi je očital Massi. To mi je čez dve leti na treningu v Ushuai, kjer sem bil del slovenske moške veleslalomske ekipe z Žanom Kranjcem in Janezom Jazbecem, povedal tedanji trener Tine Maze Livio Magoni, ki je tedaj začel sodelovati s Federico Brignone in Nadio Fanchini. Sprejmem pa dejstvo, da je bil tedaj Andrea Massi pod velikim stresom in pritiskom, kar je v cilju občutila Nežka Poljanšek, ki je »fasala« mikrofon.