V najdaljši biatlonski preizkušnji so imeli v preteklosti slovenski biatlonci največ uspeha, po zaslugi Jakova Faka pa so osvojili tudi zlato kolajno na svetovnem prvenstvu v Kontiolahtiju. Tri leta pred tem je, takrat še za hrvaško reprezentanco, v Pjongčangu v isti disciplini osvojil bronasto kolajno, v Anterselvi leta 2020 je za njo zaostal za 8,1 sekunde. Tudi v Lenzerheideju ni bil prav daleč od brona, vendar je bil zanj, ob tem, da pri 37 letih ne sodi več med najhitrejše tekače, imel je 23. tekaški čas, usoden tretji strel od dvajsetih.
»Lovil sem kolajno. Pri tem bi se rad zahvalil vsej ekipi, ki se trudi zame, ki me spodbuja ob progi in navija, a vse skupaj je še vedno premalo, da bi jo osvojil oziroma bi glede na tek moral zadeti vse strele. Žal sem zgrešil na prvem. Streljanja stoje so bila tudi relativno hitra, saj sem tudi tam želel pridobiti kakšno sekundo. Toda naredil sem napako, bil zanjo kaznovan in zato nisem višje,« kot da s še enim šestim mestom, ki mu je na podelitvi še drugič zaporedoma prineslo šopek cvetja, ni bil najbolj zadovoljen Jakov Fak. Danes bo z Leno Repinc nastopil še v posamični mešani štafeti.
Preostali slovenski biatlonci so bili za kakšno vidnejšo uvrstitev ali premalo natančni na strelišču, kar predvsem velja za Lovra Planka, ki je s šestimi minutami pribitka bil šele 71., ali pa prepočasni v smučini. Toni Vidmar je bil z dvema zgrešenima streloma 37., Miha Dovžan z enim več mesto za njim.
Polom Norvežanov izkoristil Perrot
Po dveh zlatih kolajnah Johannesa Thingnesa Boeja so v norveškem taboru pričakovali, da bi morda prišli še do tretje, vendar so bili od nje zelo oddaljeni. Njihov najboljši tekmovalec je bil na devetem mestu Endre Stroemsheim, ki je v začetku sezone slavil na skrajšani preizkušnji v Kontiolathiju, čeprav je zgrešil le en strel. S kar petimi zgrešenimi streli pa je bil J. T. Boe šele 20. Polom norveških biatloncev, ki tudi v smučini niso bili med najhitrejšimi, je na najboljši možni način izkoristil Eric Perrot, ki je imel najboljši tekaški čas, zgrešil pa je le en strel na prvem streljanju stoje. »Pred mano sta bili še dve streljanji in tudi v smučini se preveč dogaja, da bi premleval, zakaj je do tega prišlo. Osredotočil sem se na to, da bom v smučini čim hitrejši in da ne zgrešim več tarče, kar mi je tudi uspelo,« se je svoje prve posamične zlate kolajne veselil 23-letni Francoz. V zbirki kolajn s svetovnih prvenstev ima že dve zlati s tekem mešanih štafet, letošnje in lanske v Novem Mestu na Češkem, kjer je bil z moško štafeto tretji, v Lenzerheideju pa je s 14. mesta v sprintu v zasledovalni tekmi prav tako osvojil bronasto kolajno.
Tudi oba njegova starša, Norvežanka Tone Marit Oftedal in oče Franck, sta bila biatlonca. Več uspeha je imel oče, ki je pred 30 leti v Anterselvi s francosko reprezentanco osvojil bronasto kolajno v ekipni tekmi, ki je že dolgo ni več na sporedu. Glede na to, da ima dvojno državljanstvo, bi lahko nastopal tudi za Norveško, vendar je preveč navezan na svoje rojstno mesto Aime, kjer se je tudi začel ukvarjati s športom. »Nisem si mogel predstavljati, da bi v mladosti tekel za kakšen norveški klub. Vendar obožujem Norveško in morda bom nekega dne celo živel tam,« je pojasnil Perrot.
Najbolj se je Perrotu približal leto dni starejši Tomasso Giacomel, ki je bil do zadnjega strelskega postanka v vodstvu, vendar se je tudi njemu enkrat zatresla roka, kar je bilo dovolj za bron. Z odličnim tekom se je izkazal tudi Quentin Fillon Maillet, imel je 2,1 sekunde slabši čas od Perrota, kar je bilo dovolj, da je s kar tremi zgrešenimi streli osvojil bronasto kolajno.
