Nordijsko svetovno prvenstvo v Planici se približuje koncu in nekateri nesporni junaki tekmovanja so že znani. Med njimi je tudi najboljši kombinatorec zadnjih let, Norvežan Jarl Magnus Riiber. 25-letni šampion iz Osla ima izjemno statistiko v svetovnem pokalu. Na 107 tekmah je kar 53 stopil na najvišjo stopničko. V letošnji sezoni je imel obilico težav z boleznijo, tako da prvič po štirih letih ne bo osvojil velikega kristalnega globusa.
Kljub vsem težavam je na vrhuncu sezone v odlični formi in je v žep že pospravil tri zlate kolajne. Ob številnih medijskih obveznostih, si je Norvežan brez večjih težav vzel tudi dobrih pet minut za Dnevnikov diktafon, kjer je razkril tudi svojo skrito željo, da bi enkrat rad pomagal norveški ekipi skakalcev.
Na obrazu se vam vidi, da ste z dosedanjim potekom prvenstva v Planici zelo zadovoljni. To je verjetno obliž na vse težave v tej sezoni?
Sem zelo zadovoljen. Sedaj nastopam zelo samozavestno in sproščeno. Že sem izpolnil svoje cilje za to prvenstvo, a čaka me še ena tekma na veliki skakalnici. Tudi tam si želim pokazati vse, kar znam.
Sezona do sedaj ni potekala po vaših željah in po štirih letih boste morali priznati premoč v skupnem seštevku. Kako ste pravo formo ujeli ob pravem trenutku?
Že vse od začetka letošnje sezone sem se spopadal z zdravstvenimi težavami. Čeprav sem sezono začel z veliko zmagami v domačem Lillehammerju, sem že tam bil bolan. Tudi v nadaljevanju sem se ves čas ukvarjal z zdravljem. Za mano je bilo zelo težko obdobje mentalno, zaradi bolezni pa sem potreboval tudi antibiotike. Resnično sem navdušen, da sedaj lahko kažem vse, kar znam.
Se je v vašo podzavest prebil tudi strah, da bi vam bolezen odnesla veliko tekmovanj, kot vam jo je covid zagodel na lanskih olimpijskih igrah?
To je moj največji strah, da mi bolezen prepreči moje najboljše nastope.
Na svetovnih prvenstvih imate že sedem zlatih kolajn, tri posamične. Povsem drugače kot na največjem športnem dogodku na svetu, kjer ste še brez posamičnega odličja. Je to tisto, kar vas žene naprej?
Seveda so olimpijske igre v Cortini moj naslednji veliki cilj, a med tekmovanji ne delam velikih razlik. Tukaj je sedaj to svetovno prvenstvo, nato sledi domače v Trondheimu, še vedno pa me zanima tudi veliki kristalni globus v svetovnem pokalu. Zame je vsako tekmovanje enako pomembno.
Lani ste na olimpijskih igrah v Pekingu posamično kolajno zapravili tudi s tem, ko ste na progi zavili napačno in izgubili veliko časa. Kaj se je tam zgodilo?
Zaradi covida sem bil na dan tekmovanja prvič na progi. Tam nisem imel priložnosti za trening. Proga je bila zelo široka in med tekmovanjem sem osredotočen le na svojo tehniko teka. Kar na enkrat sem se znašel na napačni poti. Zelo neprijeten občutek, a ker pred tekmovanjem nisem imel prave rutine, to ni tako presenetljivo. Nisem bil edini, ki se mu je to zgodilo. Morda bi lahko na tistem odseku stal en človek in kazal na pravo pot, saj je Kitajcev le veliko.
Pred leti, ko še niste bili tako vrhunski tekač, se je veliko govorilo o tem, da si želite nastopati kot skakalec. Kako je s tem sedaj?
To je res. Še vedno se mi zdi, da bi bilo to zelo zabavno, a se najverjetneje nikoli ne bo zgodilo. Če bi si tega res želel, bi moral prekiniti mojo kariero kot kombinatorec, zgubiti nekaj kilogramov in nato tekmovati z najboljšimi.
Vseeno ste na številnih državnih prvenstvih pokazali, da ste povsem konkurenčni!
Res je, da imam stopničke od tam. A jaz lahko tekmujem povsem neobremenjeno in nimam nič za izgubiti. Bom pa tudi v prihodnje vedno izkoristil priložnost za to tekmovanje.
Potem sedaj ni več opcije, da bi prestopili?
Še vedno bi bil zelo počaščen, če bi me morda povabili za nastop na kakšni ekipni tekmi. Niti za trenutek ne bi okleval s svojo odločitvijo, a v norveški ekipi imamo res odlične skakalce in to najverjetneje ni izvedljivo.
