Ob koncu leta ste dejali, da boste morali v miru analizirati minulo olimpijsko sezono. Do kakšnega zaključka ste prišli?

Celotna lanska sezona na koncu niti ni bila slaba, saj sem bil večinoma konstanten in kakšnih večjih spodrsljajev nisem imel. Ves čas sem bil med 16 najboljšimi na svetovni lestvici, je pa res, da ni bilo kakšnega večjega preskoka, prav tako nisem premagal nobenega ob boljših azijskih igralcev. Na olimpijskih igrah me je že drugič zaporedoma premagal Tajvanec Lin Yun Ju, ki mi preprosto ne ustreza, saj proti njemu v treh obračunih še nisem osvojil niza.

S čim ste bili najbolj zadovoljni in kaj boste morali v prihodnje izboljšati?

Mislim, da sem napredoval v segmentu, ki zadeva forhend in vračanja servisov. Temu sem na treningih posvetil več pozornosti, kar se mi zdaj obrestuje. Vendar so me nasprotniki dobro analizirali, vedeli so, kje so moje dobre točke in kje šibke, tako da se je začelo dogajati, da med igro nisem imel novih idej. Tudi temu sem se moral bolj posvetiti in na zaključnem turnirju svetovne serije konec novembra v Fukuoki se je to že poznalo. Po dolgem času sem spet premagal kitajskega igralca, česar sem bil najbolj vesel.

Kako ob natrpanem urniku, ko imate v Saarbrücknu še klubske obveznosti, tu pa so še turnirji svetovne serije, sploh trenirate?

Pred menoj je nov olimpijski cikel, ko bo spet potrebno veliko treninga, kar glede na veliko število turnirjev ni vedno mogoče, vendar vseeno upam, da mi to uspe. Imam to srečo, da mi gredo v klubu na roko. Tako se lahko sam odločam, na katerih tekmah bom igral za klub, kdaj si vzamem premor, kdaj ne … V tem natrpanem urniku tekmovanj skušam najti vsaj mesec dni, ko se lahko zaprem v dvorano in treniram. Pred lanskimi olimpijskimi igrami tega časa nisem imel in sem samo potoval s turnirja na turnir, tako da je trpela moja igra.

Omenili ste, da vam določeni igralci ne ustrezajo. Eden takšnih je tudi Japonec Hiroto Šinozuka, ki vas je na prvem letošnjem turnirju svetovne serije v Dohi ustavil v osmini finala.

Res je. Z njim sem na turnirju v Novi Gorici pred dobrima dvema letoma prav tako izgubil, čeprav sem bil že na pragu zmage. Tudi v Dohi je bilo nekaj podobnega. Nasploh imajo Azijci drugačen način igranja, na katerega se moraš preprosto navaditi. So hitrejši od evropskih igralcev, težko je s servisom priti do lahkih točk, vedno se moraš zanjo boriti. Čeprav se jim iz leta v leto približujem, še vedno čakam dan, ko jih bom začel konstantno premagovati.

V Dohi ste po daljšem času v dvojicah spet zaigrali z Denijem Kožulom, kjer sta vaju v četrtfinalu premagala Kitajca Xu Yingbin in Xiang Peng. Ali sta zdaj kaj bliže temu, da bi na evropskih in svetovnih prvenstvih spet zaigrala skupaj?

Od mladinskega svetovnega prvenstva praktično nisva več igrala skupaj v dvojicah. V mlajših kategorijah sva se dobro ujela, tudi v Dohi je bilo tako, saj sva proti Kitajcema, ki sta na koncu zmagala na tem turnirju, vodila z 2:0 v nizih in 8:7. Ne samo midva, tudi v reprezentanci razmišljajo o tem, da bi še igrala skupaj. Slaba stran je le to, da nas čakajo kvalifikacije za olimpijske igre, tako da bosta verjetno spet morala igrati Deni in Peter Hribar, toda načeloma naj bi na pomembnejših tekmovanjih, kot so evropska ali svetovna prvenstva, nadaljevala skupno igranje v dvojicah.

Kateri bodo za vas vrhunci sezone?

Čeprav bo pomemben vsak turnir, ki se ga bom udeležil, bosta vrhunca svetovno prvenstvo, ki bo maja v Dohi, in evropski turnir najboljših 16 igralcev v Montreuxu, ki bo na sporedu že prihodnji mesec. To sta dva turnirja, ki sem ju v letu 2025 podčrtal kot najpomembnejša. Na svetovnem prvenstvu bo cilj, da se prvič uvrstim v četrtfinale, ki sem mu bil na zadnjem prvenstvu že blizu, na TOP 16 pa bom branil trikratno zaporedno zmago. Letos bo sistem nekoliko drugačen, saj bo na njem 22 najboljših igralcev, tudi s štirimi igralci po državi, tako da me čaka zelo težak turnir. Želim se vpisati v zgodovino in ga dobiti še četrtič.

Urnik tekmovanj je vsako leto brutalnejši. Nekateri najboljši kitajski igralci so že dejali, da ne bodo igrali na vseh turnirjih. Kako je s preostalimi, se o tem kaj pogovarjate med seboj?

Že v Singapurju bomo imeli pogovore o tem, videli bomo, kakšne so možnosti, da bi se kaj spremenilo. Za najboljših 32 igralcev na svetu bi bilo po mojem mnenju že dovolj, če bi v sezoni odigrali štiri serije turnirjev smash in osem serije champions ter dva serije contender, seveda pa bo na koncu vse odvisno od tega, kakšni bodo rezultati.

Pogled na svetovno lestvico kaže, da preostanek sveta počasi dohiteva kitajske igralce.

Pred leti, ko sem bil enajsti na svetovni lestvici, je bilo pred menoj devet Azijcev, danes, ko sem trenutno spet enajsti, so pred menoj štirje Evropejci in Brazilec Calderano. Na prvih dveh mestih sta še Kitajca, nato pa je že vse bolj premešano. Mislim, da se preostali svet vse bolj približuje Kitajcem, ki so vedno bolj nervozni, saj nimajo pravega podmladka. Ma Long je nehal tekmovati, Fan Zhendong se je za nekaj časa umaknil s turnirjev, kar je priložnost za druge igralce, ki ne prihajamo s Kitajskega.

Koliko spremljate dogajanje v slovenskem namiznem tenisu?

S trenerko Andrejo Ojsteršek Urh sva ves čas v stiku, tako da sem na tekočem, kaj se dogaja v mlajših kategorijah. Žal težko spremljam, kako napredujejo, ker me ni doma, je pa dejstvo, da je težko priti na to najvišjo raven igranja. Toda že Bojan Tokić je kot prvi v samostojni Sloveniji dokazal, da je to mogoče. Ne nazadnje tudi jaz, potem je tu še Deni, da o naših predhodnikih Edvardu Vecku in drugih niti ne govorim. Vsekakor se da, toda le s trdim delom, pot je težka, vendar upam, da kateremu od teh fantov uspe.

Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi se mladi igralci lahko bolj posvetili igranju namiznega tenisa?

Sam sem imel to srečo, da smo imeli namiznoteniški center v Novem mestu, kjer sem se v mlajših kategorijah dejansko lahko popolnoma posvetil namiznemu tenisu. Treba je vložiti veliko dela, imeti jasno začrtan cilj, predvsem pa si mora vsak igralec sam želeti, da uspe. Vse to mora vsak dan potrjevati na treningih. Mislim, da Andreja najbolje ve, kakšni so bili najini začetki v Hrastniku, ko sem treniral štirikrat na teden. Potem ko sem prišel v Novo mesto, sem začel trenirati sedemkrat na teden, kar ni bilo preprosto, saj tega nisem bil vajen. Toda če si vztrajen in če verjameš vase ter dosežeš kakšen dober rezultat, ki te ponese naprej, je mogoče prav vse.