Kaj natančno pomeni biti poklicni kolesar, ve zelo dobro tudi Martin Hvastija. V letih 1998 in 1999 je bil na dirki po Italiji v etapah dvakrat blizu stopničk, a se je moral zadovoljiti z nehvaležnim četrtim mestom. Zato še toliko bolj spoštuje, kar se zadnja leta dogaja v slovenskem kolesarstvu, ko so zmage na največjih dirkah postale samoumevne. »V mojih časih si česa podobnega nismo predstavljali, to so bile zgolj sanje,« pravi Martin Hvastija, 53-letni športni direktor Kolesarske zveze Slovenije, ki je pedala tekmovalno nehal vrteti leta 2005.

Ko smo novinarsko še pokrivali kolesarstvo, smo bili skupaj z njim tudi leta 1999 na svetovnem prvenstvu v Trevisu, ko je bil na širšem spisku favoritov za kolajno v kronometru, saj je bil na Giru na isti trasi četrti. A se mu zaradi napačne pozicije sedeža ni izšlo. Dobro ve, da je med uspehom in neuspehom tanka črta. Še v petek se je tako zdelo, da mora Primož Roglič za zmago na Giru v soboto narediti manjši čudež, ko pa mu jo je v soboto zagodla še okvara kolesa, se je zdelo, da tudi čudež ne bo dovolj.

Roglič je še vedno številka ena

»Ustrašil sem se podobno, kot so se vsi ostali. Se je pa pri Primožu že od starta videlo, da ima večje število obratov od Thomasa, da se mu noge bolje obračajo in da je tudi mirnejši na kolesu. Toda okvara je bila velik šok, saj je moral vse začeti z ničle. Je bil pa po mojem to trenutek preobrata. Do takrat je dirkal nadzorovano in racionalno, kot so mu naročili, potem pa je šel na polno, kolikor sta mu telo in glava še dovoljevala,« je dejal udeleženec olimpijskih iger leta 2000 v Sydneyju, ki to, kar se je zgodilo, vidi kot ključen trenutek v njegovi karieri: »Od te sobote je bilo odvisno, ali bo večni osmoljenec ali pa bo dokazal, da je kolesar ekstra kakovosti in velik šampion svetovnega formata.«

Prepričan je, da so pri Jumbo-Vismi dirkali zelo racionalno. »Na koncu je odločila igra sekund, a takšnega scenarija ni mogoče predvideti vnaprej. Na srečo se jim je zšlo. Sam sem dvomil o tem, da bodo vse stavili na kronometer na Svete Višarje, glede na to, kakšno prednost je imel Thomas. Super se je izteklo.« Roglič je tako dobil dve tritedenski dirki izmed treh, Tour pa ostaja neizpolnjena želja. V moštvu je bil trikrat kapetan, a se na koncu nikoli ni izšlo. Mu bodo znova zaupali ali bo moral za izpolnitev te želje zamenjati moštvo? Hvastija ponuja odgovor: »Tudi sam sem menil, da ne bo več številka ena, dokler pred kakšnimi desetimi dnevi nisem govoril z njegovim menedžerjem Mattio Gallijem, ki mi je dejal, da je Primož letos sam izbral Giro in ne Tour. Mislim, da je celotnemu svetu dokazal, da je sposoben zmagati na tritedenski dirki in da mu morajo tudi na Touru dati še eno priložnost. Lani po Touru sem mislil, da znotraj moštva nikoli več ne bo številka ena, toda Primož naj bi bil dejansko v Jumbo-Vismi še vedno številka ena. Če Jonas Vingegaard julija na Touru ne bo izpolnil pričakovanj in zmagal, bo Primož prihodnje leto spet na vrsti.«

Odkar imamo Rogliča in Pogačarja, smo Slovenci nori na kolesarstvo. Kljub temu pa se zdi, da je večini Primož bližje kot Tadej in da zanj bolj stiskajo pesti. »Tehnično sta si zelo podobna kolesarja, zato sta tudi takšna konkurenta. Slovenci imajo radi tragične like, ki se na koncu vedno poberejo. Roglič ima za sabo zanimivo zgodbo, on kolesarstva ni pripeljal samo v domove in v gostilne, o kolesarstvu se danes pogovarjajo tudi pri frizerju. Je tako zelo priljubljeno, da o tem športu vsi vedo vse. Njegov značaj se ljudem usede v srce, ves čas pa je prisoten tudi element drame, saj nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Zato so ljudje še toliko bolj veseli, ko mu uspe,« je prepričan Hvastija.

Moštvo z vsemi najboljšimi Slovenci je utopija

Seveda pa danes Roglič in Pogačar nista edina slovenska kolesarja na vrhunski ravni. Tudi Matej Mohorič, Jan Tratnik, Luka Mezgec, Domen Novak in Matevž Govekar imajo vsi profesionalne pogodbe v močnih klubih. Je nastopil čas, da dobimo Slovenci lastno kolesarsko moštvo, ki bo po svetu širilo glas o lepotah deželice na sončni strani Alp? Žal to ni tako enostavno, čeprav ideja seveda ni nova. »Znanja in strokovnega kadra imamo dovolj, ne bomo pa nikoli zbrali potrebnih 40 milijonov evrov na leto. Žal glede tega nisem optimist. Že deset milijonov evrov je iz leta v leto težko zbrati. Vemo, kakšne številke krožijo v slovenskem športu, vemo, kakšne so potencialne zmožnosti slovenskih pokroviteljev, vemo, koliko država letno namenja za šport. To je čista utopija. Da bi pa dobili globalnega sponzorja, ki bi dal denar za slovensko ekipo, pa je po moje tudi zaradi majhnega trga nemogoče,« zaključuje Hvastija.