»Se vidimo kasneje,« se je Tadej Pogačar v slovenščini poslovil od številčne sicer mednarodno obarvane novinarske srenje pred hotelom v La Nucii v Španiji in odpeljal na ceste pokrajine Alicante na vzhodni španski obali. Čakal ga je dolg, štiriurni, a manj intenzivni trening. Je namreč med tistimi, ki sezono pričnejo malce kasneje, ne že januarja, ko bo v Avstraliji prva dirka svetovne serije.
Prvega kolesarja sveta in druge člane črne skupine, v kateri je bil tudi Domen Novak, je vodil športni direktor Andrej Hauptman. Vreme je bilo primerno za kratke hlače in prav vleklo je na kolo ali na kavo pod prijetnimi sončnimi žarki. A do kosila se je družba morala vrniti, popoldne so jo čakali številni mikrofoni in kamere. Sploh 25-letnega Gorenjca, ki je presenetil z novico, da se bo v letu 2024 prvič podal na Giro.
Kako ste se odločili za dvojček Giro-Tour?
Dirko po Italiji sem si želel voziti že od nekdaj. Je blizu Slovenije, tam smo veliko dirkali že v nižjih starostnih kategorijah. Nanjo imam lepe spomine. Najbolj se spominjam, kako je Luka Mezgec zmagal v Trstu, od takrat sem si želel nastopiti. Zadnja leta, na srečo ali pa na žalost, je bil Tour prioriteta. Vedno smo šli na zmago, a mislim, da je končno čas za dva grand toura, da se ne ponavlja eno in isto vsako leto. Malo spremembe, novega izziva, pa da vidimo, kako bo šlo.
Stanje po Giru bo verjetno vplivalo, kako močni boste na začetku Toura. Kako se boste lotili priprave?
Zagotovo bo treba dobro načrtovati, Giro odpeljati vrhunsko, ampak ostati zadnje dni na dobri ravni in takoj preklopiti na Tour. Se dobro spočiti tistih pet, šest dni, in iti na višinske priprave. Ne potrebuješ veliko, če imaš dobro osnovo. Zanič ne moreš priti na start, ker so že na začetku kar težke etape, ampak mislim, da je mogoče oboje dobro speljati. Giro je vedno zelo zahteven za telo, letos pa bo morda malo manj višinskih metrov. Morda je to priložnost.
Razmišljate o teh dirkah kot o dvojčku ali o vsaki posebej? Nazadnje je velik dvojni uspeh dosegel Marco Pantani leta 1998, ko ste bili vi rojeni?
To je eden najtežjih dosežkov v kolesarstvu in mislim, da je cilj vseh, ki pobirajo zmage na tritedenskih dirkah. Velik dosežek je, če imaš to zapisano v svoji biografiji, ampak pojdimo lepo po vrsti: najprej ena dirka, nato druga. Pantani je to dosegel prezgodaj zame, ne spominjam se njegovih dirk. Poznam pa zgodovino. Je velik italijanski junak, tudi svetovni.
Ste morda razmišljali, da bi tokrat preskočili Tour?
Vem, kako pomemben je zame in za ekipo. Mogoče ga bom kdaj, ampak ne zdaj. Saj ni kolesarstvo le Tour, veliko je zabavnih stvari, ampak letos še ni čas za takšno razmišljanje.
Od kod črpate moč, da ste vsako leto boljši?
Treningi, izkušnje, učim se novih stvari. Razvijam stvari v telesu, odraščam. Moj telesni razvoj se upočasnjuje, počasi ustavlja, a vedno je možen napredek v glavi in na drugih področjih. Mislim, da se napredek skriva v tem, da se ne osredotočaš na eno stvar. Ko prideš na neko raven, včasih ne gre več naprej. Potem moraš pogledati drugače. V kolesarstvu imam še nekaj rezerve v vožnji na čas.
Ste dosegli takšno točko kolesarske zrelosti, da lahko odpeljete dve tritedenski dirki v enem letu?
Že dve leti sem si po Touru želel na Vuelto, a se ni izšlo. V ekipi imamo tudi zelo dobre kolesarje za druge dirke in ne bi rad nekomu pokvaril načrtov. Mislim, da je super tako, kot je, da smo se z ekipo odločili, da gremo na dvojček Giro-Tour brez večjih vprašanj, dvomov. Če bo šlo vse po načrtu, bo super.
Koliko se je spremenilo, odkar imate novega trenerja Javierja Solo. Sta drugače zastavila delo?
Z novim trenerjem je veliko boljša komunikacija, kar se tiče treningov in načrtovanja do Francije. Že imam okviren načrt do poletja. Kar se tiče filozofije treninga, je približno isto.
Sezono boste začeli na dirki Strade Bianche in spomladi odpeljali še dva spomenika, Milano-Sanremo in Liege-Bastogne-Liege. A glavni cilji pridejo kasneje: Giro, Tour, olimpijske igre, svetovno prvenstvo. Kaj je prioriteta, kje bi najraje zmagali?
Giro, Tour, svetovno prvenstvo.
Na olimpijskih igrah pa ne?
Bomo videli, Matej Mohorič pravi, da bo dober. Zlata kolajna je velika stvar, že samo odličje je. Imam bron s cestne dirke, težko je to ponoviti ali biti še boljši, sploh na takšni progi in s tako malo kolesarji. To bo kot državno prvenstvo, le da še sto kilometrov daljše. To je lahko ena najtežjih dirk nasploh, lahko trpiš od starta do cilja.
Kako gledate na svetovno prvenstvo?
Svetovno prvenstvo v Švici bo zelo pestro. Mislim, da se lahko nanj v slovenski reprezentanci zelo dobro pripravimo. Lahko pričakujemo, da se ga bomo vsi udeležili, ker nam je trasa pisana na kožo. To še ne pomeni, da lahko pričakujemo kolajno, še posebno zlato. Lahko pa pričakujemo dober rezultat, da se bomo borili za najvišja mesta.
Letos ste ekipo precej prenovili, prišli so mladi, izgubili ste izkušene. Odšla sta, denimo, Davide Formolo in Matteo Trentin. Je to velik udarec?
Formola bom res pogrešal, ampak je veliko interesov, ko se zamenja ekipa. Tudi Trentina bomo pogrešali, ker je igral nekakšno očetovsko vlogo. Malo se menja, a je tudi fino, da pridejo mladi, da dobijo možnost v takšnih ekipah, kot je UAE. Vem, da občasno nimajo priložnosti na dirkah, da se pokažejo, ampak dobijo ogromno izkušenj, bistveno več kot v kateri koli drugi ekipi.
Letos ste dobili v ekipo Domna Novaka, ki bo ob vas na Giru. Kako gledate na to sodelovanje?
Domna so letos testirali, koliko je sposoben, kar do mej. Res se je dokazal, je izjemen kolesar in sotekmovalec. Mislim, da je eden boljših delavskih konjev, če lahko tako rečem. Nič ne komplicira, ne jamra, naredi, kar je treba, prekolje se za svoje tekmovalce. Sam sem si ga želel, da sva čim več skupaj. Fino je imeti Slovenca ob sebi, ko kdaj pojamraš, lahko tudi čez koga rečeš v slovenščini, haha. Zelo vesel sem, da so ga vzeli v ekipo. Njegova vrednost v ekipi je v zadnjem letu kar zrasla.
Vas pa naslednje leto na slovenskih cestah ob tem programu verjetno ne bomo videli?
Ta bo pa težka. Bomo še videli, no, mogoče pa. Za zdaj tega ni v načrtu. Zagotovo se bom vrnil na državno prvenstvo, na dirko po Sloveniji, upam, da se še kakšna dirka spelje skozi Slovenijo ali celo naredi, mogoče kakšna klasika.
Koliko spremeni igro, da se na Touru napoveduje četveroboj velikih?
Če bo res tako, kot se govori: Remco Evenepoel, Primož Roglič, Jonas Vingegaard in jaz, pa še marsikdo drug lahko pokuka zraven. Mislim, da bo to, če ne bo nesreč, eden od Tourov v zgodovini, ki bo zelo lepo zapisan.
Zaključek v Nici bo na Touru na vaših in Rogličevih cestah. Je to plus?
Vsak kolesar je veliko časa preživel tam. Tudi dirka Pariz-Nica gre dostikrat čez tiste klance. Mislim, da bo zelo lep zaključek Toura. Malo bo spremembe, Elizejske poljane so tradicija, a mislim, da so se dobro odločili, da se malo spremeni dinamika in poskusi nekaj novega. Zadnji trije dnevi bodo kar pestri.
Veliko uspehov ste dosegli v karieri. Kaj še tli v vas, Milano-Sanremo, Roubaix?
Težja je dirka, bolj bi si jo želel osvojiti. Sem tak tip kolesarja v ekipi, ki želi, da vozi enotedenske dirke, grand toure, klasike, ki so mi pisane na kožo. Mislim, da so po Flandriji spoznali, da lahko preizkusim tudi kaj drugega. Želje so velike, mislim, da bo Sanremo ena težjih dirk za zmago, najmanj mi je pisana na kožo. Poskusiti ni greh, kariera je lahko še kar dolga, tu in tam lahko preizkusim kakšno novo stvar.
Lani ste dokazali, da se odlično peljete tudi po kockah Pariza-Roubaixa, čeprav je dirka, ki vaši konstituciji najmanj ustreza. Kako gledate na ta izziv?
Roubaix je ravninska dirka, ampak pride prav, da znaš dobro voziti kolo. Moraš vedeti, kje se peljati, imeti tudi srečo. Ko si v dobri formi in ostali trpijo, ti pa ne, je večja verjetnost, da ne narediš kakšne napake. Mislim, da je tam zame potencialno celo lažje dirkati na zmago kot v Sanremu. A preden ne poskusim, ne morem vedeti.
Po letošnjem Touru ste rekli, da glava ni bila na pravem mestu. Kaj je botrovalo temu?
Ne glede na to, če si športnik ali ne, imaš obdobje, ko bi se najrajši zaprl in ničesar delal. Mislim, da je to normalno, greš čez to in pozabiš na takšno obdobje.
Ste letos kdaj razmišljali, da ste preveč dirkali? Hitro po poškodbi ste šli na Tour, bili ste zelo izčrpani po svetovnem prvenstvu, krči so vas dajali po Lombardiji...
Obdobje po poškodbi je bilo naporno. Mogoče sem si preveč želel, mogoče bi bilo bolje Tour izpustiti. Ampak na koncu dve etapi, bela majica in drugo mesto, mislim, da je bilo vredno potrpeti. Leto je bilo velik zalogaj, po svetovnem prvenstvu se je kar poznalo.
Vidimo le vaše nastope, zmage, a skozi čas se opazi, da vsak zvezdnik tudi kdaj trpi. Kako obvladujete pritisk?
Včasih se te kakšna stvar zares dotakne, včasih pa gre kakšna stvar kar mimo tebe, ko imaš dober dan. Povsem odvisno, kako se zbudiš, kdo te napade. Nekako sem se navadil, da imaš vedno nekoga, ki te ocenjuje, čeprav te ne pozna. Pa potem reče ali napiše, kar morda ni res, ali pa je delno res in malo pretirava. Včasih si to vzameš k srcu, včasih ne. Mislim, da gre z leti vse lažje. Skozi čas spreminjaš način razmišljanja in življenja, spremeniš se kot oseba, bolj si hvaležen za male stvari.
