Ko je poleti tik pred zdajci postalo jasno, da so se pri Košarkarski zvezi Slovenije ušteli, ko so vse upe pri naturaliziranemu igralcu polagali v Josha Neba, ki je imel kopico zdravstvenih težav, je zagato rešil Alen Omić. Danes 33-letni v Tuzli v BiH rojeni center je pred tem nazadnje za Slovenijo igral v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2017, nato pa so prednost dobili drugi igralci. Čeprav se je zdelo, da je zaradi tega gojil zamero, se je ob novi priložnosti nemudoma odzval. Glede na slog igre sicer ni idealen partner za Luko Dončića, a je na evropskem prvenstvu igral s srcem in veliko energije ter se tako močno prikupil slovenskim navijačem. Še dodatno pa s potezo, ko se je brez premisleka in pogojev prišel tudi na priprave za kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo proti Estoniji v petek ob 18. uri v Kopru in Švedski v ponedeljek ob 19. uri v Stockholmu, pa čeprav je bolj kot ne že jasno, da bo Slovenija, v kolikor se bo prebila na košarkarski mundial, napela vse sile, da mesto naturaliziranega košarkarja zapolni s soigralcem Dončića pri LA Lakers v ligi NBA Jaxsonom Hayesom.
Hvaležen za priložnost, ki si jo je želel
Omić je bil na torkovem dopoldanskem treningu v Kopru odlično razpoložen in poln energije. »Pri meni drugače ne more biti,« je dejal s širokim nasmehom na obrazu. Ko je prejel klic športnega direktorja Saše Dončića, če bi igral v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ni razmišljal niti za sekundo. »Nobenih pogojev nisem postavljal. Tu sem, da pomagam Sloveniji. Za naprej se nisva pogovarjala. Govorili sva samo za tekmi z Estonijo in Švedsko. Kaj bo februarja in še kasneje, ne vem. Osredotočam se na prihajajoči tekmi,« je pojasnil Alen Omić, ki je bil ob pogledu na reprezentančni seznam močno presenečen.
»Videl sem, da sem najstarejši in me je kar malo stisnilo pri srcu. Najstarejši sem tudi v klubu v Turčiji, česar tudi nisem pričakoval. Očitno so prišli tudi taki časi, ko moram jaz pomagati mlajšim. Spomnim se, kako je bilo, ko sem bil sam v takem položaju. Takrat so me Slokar, Lorbek, Dragić, Vidmar in tudi drugi usmerjali, da mi je bilo lažje. Dokler bom tu, bom z mlajšimi veliko govoril in jim poskušal pomagati po najboljših močeh. Energija je dobra. Vsi so zelo delovni, kar je zelo pomembno,« je pojasnil 216 centimetrov visoki košarkar.
Hvaležen ostaja, da je poleti lahko po skoraj desetih letih znova oblekel reprezentančni dres. »Vedno sem imel željo, da bi se od reprezentance poslovil na lep način. Slovenija mi je veliko dala, igral sem tudi za njene mlajše selekcije. Upal sem, da še kdaj zaigram v izbrani vrsti, da z vodilnimi ostanemo v dobrih odnosih in da se bomo lahko pogledali v oči, pozdravili in pogovorili, ko se bomo kje srečali. To se je uresničilo in sem za to resnično hvaležen.«
Za kvalifikacijski tekmi z Estonijo in Švedsko je ekipa precej drugačna, kot je bila tista na Poljskem in v Latviji, a Omića to pretirano ne skrbi. »Tu so drugi igralci, ki bodo prav tako dali vse od sebe za Slovenijo. Več bomo morali staviti na obrambo, da bo ta resnično na visoki ravni. Če so drugačni igralci, moraš početi drugačne stvari na parketu. Starejši bomo pomagali mlajšim, ki se morajo zavedati, da v dresu Slovenije pridejo v poštev samo zmage. Kakšna bo igra, bomo govorili kasneje. Pomembne so zmage.«
Ni navajen igrati le ene tekme na teden
Po evropskem prvenstvu je Omić na klubskega delodajalca čakal dlje časa, kot si je želel. »Kmalu po koncu prvenstva sem prejel dobro ponudbo iz Italije. Hitro smo napredovali v pogovorih in bili tik pred podpisom, ko se je preko noči pojavil nov igralec, ki je bolj ustrezal filozofiji trenerja in je vse skupaj padlo v vodo. Bil sem kar malo v šoku. A na koncu koncev je potrebno spoštovati želje trenerjev in generalnih direktorjev.«
Kasneje se je pojavila ponudba turškega prvoligaša Merkezefendija, kjer se je dobro znašel. Na dozdajšnjih šestih tekmah v dresu novega delodajalca je povprečno igral po dobrih 15 minut, v tem času pa beležil po 6,8 točke in 5,3 skoka. »V Turčiji sem mesec in pol. Nisem navajen igrati le eno tekmo na teden, zato se v tem pogledu še nekoliko lovim. V vseh drugih pogledih pa sem izjemno zadovoljen. V klubu imam na volj vse, kar si zaželim, ob tem pa je tudi lepo vreme, saj je v Denizliju po 20 stopinj, kar mi izredno ustreza.«
Le ena tekma na teden po drugi strani prinaša več časa za trening, zato je Omić na reprezentančni zbor prišel v dobri pripravljenosti. »Kar se pripravljenosti tiče, je vse tako, kot mora biti. Vesel sem, da sem v reprezentanci, saj so v klubu vsem igralcem dali prosto kar sedem dni. To nas je presenetilo. Boljše je, da sem tukaj, treniram in igram ter se vrnem pripravljen, kot da bi ležal doma. Naslednjo nedeljo nas čaka pomembna tekma proti Fenerbahčeju, po sedmih dneh premora pa tudi ni najlažje priti nemudoma v tekmovalni pogon.«
