Dalipagić, ta slavna 14-ica jugoslovanske košarke sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, je z jugoslovansko ekipo ne samo nadaljeval tam, kjer se je prejšnja generacija Daneua, Skansija, Šolmana, Tvrdića in drugih ustavila, ampak je s svojimi soigralci osvojil vse, kar se je osvojiti sploh dalo. Pri čemer je bil v tej ekipi Jugoslavije, ki je košarko v Evropi postavila na povsem novo raven, najboljši igralec prve peterke poleg nenadkriljivega centra Krešimirja Čosića in branilskega kolega iz beograjskega Partizana, Dragana Kičanovića. Tedanjo prvo peterko Jugoslavije smo znali sredi noči na pamet ne samo domači, ampak vsi evropski ljubitelji košarke (ko smo dodali še Zorana Slavnića in Željka Jerkova oziroma pred njim Vinka Jelovca). Dediščino generacije Iva Daneua, iz katere je kontinuiteto na koncu vlekel le Krešo Čosić, je skupina, v kateri je eno glavnih vlog igral prav Dalipagić, nadgradila tako, da je trikrat zapored postala evropski prvak v košarki (1973, ’75 in ’77), vse skupaj pa zaokrožila z naslovom svetovnega prvaka leta 1978 v Manili in olimpijskega prvaka leta 1980 v Moskvi. Prav ta dva naslova pa sta ne samo najbolj pomembna v generaciji, katere dosežkov ni ponovila nobena ne prej ne potem, ampak imata tudi najbolj močan podpis Dražena Dalipagića.
Slednji je bil na SP v Manili, kjer Jugoslavija ni izgubila prav nobenega dvoboja, ne proti ZDA ne (v finalu) proti Sovjetski zvezi na čelu s tedaj ubijalskim dvojcem Sergej Belov-Sergej Tkačenko, razglašen za najboljšega igralca (in strelca) prvenstva. Nagrade po tem naslovu so si sledile po tekočem traku in kulminirale, ko je bil razglašen za najboljšega športnika tedanje Jugoslavije, pa tudi najboljšega košarkarja Evrope. Njegova igra ne samo na krilu, odkoder je zadeval nemogoče mete, ampak tudi pod košem, kamor se je vedno prebijal in za lahke koše lovil podaje zlasti Kičanovića, predvsem pa dominiral z nebeškim odrivom in skokom, se je zdela izjemno preprosta, lahkotna in zelo učinkovita. Ljubitelji košarke pa ne bomo nikoli pozabili tudi njegove vloge v polfinalu olimpijskih iger v Moskvi leta 1980, ko je Dalipagić v podaljšku takorekoč lastoročno potopil domačine in jim »odvzel« zlato medaljo, ki so si jo neupravičeno kar vnaprej pripisali, izjemno pa je odigral tudi finale, ko je Jugoslavija premagala Italijo in osvojila še zadnjo manjkajočo zlato medaljo.
Seveda je po takšnem izjemnem desetletju – ko je jugoslovanska reprezentanca, ne pozabimo, osvojila še srebro na SP 1974 v San Juanu in na olimpijskih igrah v Montrealu ter bron na EP v Italiji 1979 – ko so se vsi porazi Dalipagićeve ekipe dali prešteti na prste ene roke, nemogoče nadaljevati tak trend igre in rezultatov. Kar pa ime Dražena Dalipagića dvigne še na višji piedestal, je dejstvo, da je bil poleg večnega Krešimirja Čosića (kot igralca in kasneje trenerja, danes žal tudi že pokojnega) tisti ali pa edini, ki je nosil vso breme tranzicije jugoslovanske košarke v letih 1980–86 na svojih plečih in jo skupaj z zlato generacijo tedanje Cibone (brata Petrović, Knego in Nakić) predal v roke novi zlati generaciji Dražena Petrovića, Kukoća, Divca, Rađe in drugih. Namreč, ostal je v reprezentanci tako za srebro na eurobasketu 1981 kot za bron na SP 1982 in predvsem na olimpijskih igrah v Los Angelesu 1984 in spet na SP leta 1986. Žal je reprezentančno kariero končal prav na tem nesrečnem mundialu v Španiji, kjer je Jugoslavija v polfinalu vodila za 9 točk proti Sovjetski zvezi 50 sekund pred koncem in nato z neverjetnim razpletom tekmo izgubila, kar je bila ena največjih tragedij jugokošarke v vsej njeni zgodovini. Škoda, ker sicer bi se Dalipagić od sijajne in dolge (1973–1986) reprezentančne kariere, v kateri je odigral za tedanje čase neverjetnih 243 tekem in dal 3700 točk, poslovil z novim zlatom. Za vse to, za zlato obdobje jugoslovanske košarke v sedemdesetih letih in za izjemno tranzicijo do nove zlate dobe konec osemdesetih let, je bil Dražen Dalipagić med najbolj zaslužnimi (ali pa je bil celo prav najbolj zaslužen, gledano scela) in bo zato za vedno lahko z zlatimi črkami zapisan v anale tukajšnje in pa predvsem evropske košarke.
Dalipagić je bil na klubski ravni sicer otrok beograjskega Partizana, s katerim pa ni prevladoval ne v državnem prvenstvu Jugoslavije ne na evropski sceni, čeprav sta tam tudi igrala skupaj s Kičanovićem v letih 1972–80; še najbolje jima je šlo v letu 1978, ko sta bila oba na vrhuncu moči in sta pod vodstvom Dušana Ivkovića osvojila državno prvenstvo in pokal Radivoja Koraća in bi verjetno tudi evropski pokal (današnjo ligo prvakov), če bi v njej igrala. Dalipagić je večino drugega dela kariere, ko se je 1982 dokončno poslovil od Partizana, za katerega je dosegel 8278 točk v 305 tekmah (z za tiste čase neverjetnim povprečjem 27,1 točke na tekmo), prebil v Italiji (1983–89), v glavnem v Vidmu, Benetkah in Veroni, torej tedaj ne najmočnejših ekipah pri naših sosedih, leto dni (1982–83) pa je igral celo za madridski Real. V karieri je 15-krat dosegel več kot 50 točk, največ 70 v Benetkah proti bolonjskemu Virtusu januarja 1987, kar je še danes nekaj, česar si v evropski košarki skorajda ne moremo predstavljati. V domovino se je vrnil leta 1990 in eno sezono odigral pri beograjski Crveni zvezdi, kjer je kariero tudi sklenil.
Dalipagić, čeprav je bil vedno med najboljšimi igralci in strelci ter na ta način prvo ime vsake ekipe, ni nikoli bil vodja v tem smislu, kot sta bila recimo Čosić in Slavnić, ki sta kasneje postala tudi uspešna trenerja. Praja je bil bolj tih in zadržan, nikoli ni stopal v ospredje, razen po igri, in tudi ni imel želje, da bi se »metal« v ospredje. Čeprav je košarko poznal do obisti, mu osebnostne lastnosti nikoli niso koristile v trenerski karieri. Kjer je sicer, roko na srce, vodil zgolj ekipi Gorice (1992–96) in MZT Skopje (1998–99), potem pa je košarko zapustil. Zadnja leta se je v glavnem boril s težko boleznijo, ki je bila danes zanj tudi usodna.
