Ko spregovori najtrofejnejši slovenski trener Zmago Sagadin, so besede vedno sočne. Brez dlake na jeziku nalije čistega vina, česar v športu, pa tudi na splošno v življenju, primanjkuje, saj so ljudje v takih primerih hitro užaljeni, še posebej, če so soočeni z resnico. Danes 71-letni Celjan še vedno z zanimanjem in podrobno spremlja dogajanja v košarki, zlasti v »njegovi« Olimpiji in slovenskem prostoru. Kar vidi, mu ni všeč. Vodstvu ljubljanskega kluba polaga na dušo, naj naredijo resen projekt in poskušajo ujeti še zadnji vlak za evroligo, ki jo bodo po njegovem kmalu zaprli, vsem slovenskim košarkarskim delavcem pa, naj načrtno delajo z mladimi in jih sistematično potiskajo v ospredje.
Petnajst zaporednih porazov in brez ene same zmage na domačem parketu. Sezona za pozabo Cedevite Olimpije v evropskem pokalu, kajneda?
Slabše pravzaprav ne gre. Olimpija mora že danes začeti razmišljati o naslednji sezoni, saj tudi v ligi ABA ne blesti in se ne more boriti za vrh. Hkrati so izgubili še najboljšega posameznika Karla Matkovića. Razmišljanje je torej potrebo obrniti k selekcioniranju ekipe za novo sezono, letošnjo pa čim hitreje pozabiti. Bi pa izpostavil, da Olimpija nima tako slabe ekipe, kot bi lahko sodili po rezultatih. Posamezniki niti približno niso tako slabi, so pa slabo pripravljeni, neuigrani in brez prave obrambe, ki prinaša zmage. Zasluge za to gredo nekdanjemu trenerju Simoneju Pianigianiju.
Olimpija naj bi v letošnji sezoni razvijala mlajše igralce, ki pa to pravzaprav sploh več niso.
Če so želeli to, potem bi morali pripeljati primernega trenerja. Pianigiani v karieri ni tega nikoli počel. Krivda je na plečih tistega, ki ga je pripeljal. Ne vidim tudi kakšne posebne selekcije kakovostnih mladih igralcev, ki bi srednjeročno, torej v dveh ali treh letih, dozoreli in nato prinašali rezultate. Todorovića so zdaj vključili v moštvo, a zanj še ne vemo, če lahko ali ne more igrati na tej ravni. Glas in Ščuka pa nista več mlada, temveč izdelana igralca, ki bi že morala nositi breme nosilcev. Upam, da bosta zdaj, ko je konec evropskega pokala, do konca sezone dobila resni priložnosti, da se pokaže, če lahko na njiju sploh računajo v naslednji sezoni. Radović pa letos nima nikakršne vloge in deluje mi, kot da so od njega že dvignili roke.
Omenili ste Pianigianija. Že od začetka se je zdelo, da ni primeren kandidat za tukajšnje okolje, kar se je hitro potrdilo. Bi morali pri Olimpiji bolje preveriti, za kakšnega trenerja gre?
Pianigiani je bil maslo nekdanjega športnega direktorja Sanija Bečirovića in Borisa Gorenca, ki je njegov agent. Vodilne pri Olimpiji sta uspela prepričati, da je pravi človek, čeprav je bilo jasno, da ni. Ko sem videl, da nova ekipa z novim trenerjem priprave začenja 21. avgusta, nisem mogel verjeti svojim očem. Zbrati bi se morali 1. avgusta. Očitno vodstvo Olimpije ni opravilo dobrega skavtinga in ne pozna trenerjev, vprašanje je, kako je pri igralcih. Potem so odvisni od tega, kako jim kdo koga predstavi in delajo napake v selekcioniranju. Če bi bilo v tej ekipi sedem ali osem »mulčkov«, ki bi bili letos fizično in tehnično slabši, pa bi tako izgubljali, bi jim ljudje ploskali. Seveda z vizijo, da so naslednje leto boljši, tretje leto pa napadejo vrh. Olimpijo bi moral zanimati samo projekt evroliga. Drugače ne sme biti. To Ljubljana išče in si zasluži. A evroliga se počasi zapira. Težko je priti v njo in se resnično mudi. To ves čas ponavljam vodstvu kluba. Mudi se postaviti projekt evroliga in se nekako preriniti v njo, preden se bo zaprla.
Kako ste pospremili poteze, ko so Zorana Dragića najprej odrezali od ekipe, pa ga nato vrnili, ali da so se odrekli Alenu Omiću, ki naj bi se zdaj vrnil?
To je odraz strahu. Evropa je zavožena, liga ABA praktično tudi. Olimpiji sta ostala samo državno prvenstvo in pokal, a je vodstvo strah, da bi zamočili tudi tu. Zaradi tega zdaj vlečejo te poteze in vračajo igralce. A mene osebno državno prvenstvo ne zanima. Zanimajo me nastopi Olimpije v Evropi in evroliga. Ko si v Evropi nula, ti ostane državno prvenstvo, ki pa ne pomeni ničesar. Poglejte Partizan, ki v Srbiji ne igra domačega prvenstva, za kar mu lahko samo čestitam. Tam nima kaj iskati, saj so tekme slabe, igralci so nemotivirani, posledično pa lahko pride do resnih poškodb. Ima evroligo in ligo ABA, kar je povsem dovolj. Prepričan sem, da mu bo kmalu sledila tudi Crvena zvezda.
Kdo bi bil primeren trener za Olimpijo v prihodnji sezoni?
Ne vem, kakšen dogovor imajo z Zoranom Martićem. Dejansko pa je bolj ključno, da poiščejo mlade nadarjene posameznike in z njimi zgradijo projekt. Znova je skupina mladih slovenskih košarkarjev odšla v tujino. Trenutno delajo španski klubi tisto, kar smo nekoč v nekdanji Jugoslaviji – permanentno selekcioniranje mladih in njihovo hitro potiskanje v ospredje. Pri nas tega že dolgo časa ni, zato mladi bežijo v tujino. Bežijo, ker ne zaupajo domači stroki in verjamejo, da bodo pristali na koncu klopi. Tako pa se ni razvil še noben igralec. Olimpija mora to takoj zaustaviti. Pri nas se nihče več ne ukvarja s produkcijo, na področju nekdanje Jugoslavije pa le še Mega, kar je tragedija.
Dejansko se zdi, da kakovost v evropskem pokalu ni na tako visoki ravni in da bi se Olimpija s pravim projektom lahko prebila v evroligo.
Že današnja Olimpija bi se morala boriti za prvo mesto v skupini A, saj je po imenih igralcev in proračunu tam nekje z ostalimi. Poglejte samo London, ki je pred dnevi gostoval v Ljubljani in je pri vrhu Olimpijine skupine. Ni pokazal veliko, vsekakor pa to ni klub, ki bi imel potencial za evroligo.
Če se za trenutek obrneva še k reprezentanci, ki jo čakajo v kratkem kvalifikacije za evropsko prvenstvo. Na selektorskem mestu je ostal Aleksander Sekulić. Je bila to prava odločitev?
Glede na to, da v izbrani vrsti ni večjih pretresov in konfliktov, je to pričakovana poteza košarkarske zveze. Sekulić je mlad in simpatičen trener z zdravimi športnimi ambicijami, zato v tem, da je ostal, ne vidim nič slabega. Ga mora pa košarkarska zveza podpreti do te mere, da bo lahko v moštvu naredil malo več reda. Slabost je ta, da je vse odvisno od Luke Dončića. Če on pride in igra, smo kakovostna reprezentanca, če pa njega ne bo, smo slabi. To je realnost.
Ker ni kakovostnih mladih igralcev, se zdi, da je reprezentanca vse slabša, z izjemo Dončića ...
Vsako leto so trije, štirje, pet zanimivih mladih igralcev. So! Samo jih denimo Olimpija ne pripelje in z njimi načrtno dela, jih razvija in vpeljuje v prvo ekipo. Vsako leto bi morali naprej potisniti enega, morda dva. Pa ne na rob klopi, temveč v igro! Pred kratkim je bil v Podgorici mladinski turnir Adidas Next Generation, na katerem Olimpija ni bila konkurenčna. Kar spet kaže na to, da sta selekcija in delo z mladimi slaba. Potem pa se čudimo, zakaj najbolj obetavni slovenski mladi igralci igrajo za Mego, v Španiji, ZDA ... Videl sem, da je v Podgorici za Studentski centar dobro igral Žak Smrekar. Slovenec. Igral je za Studentski centar, ki je bil pred Ljubljančani, in ne Olimpijo. Neumnost brez primere.
Morda še beseda ali dve o Luki Dončiću, ki še naprej postavlja mejnike v ligi NBA?
Ves čas ponavljam, da se tako ekstremno dober posameznik na našem področju rodi na vsakih 30, 40, 50 let. Pred 60 leti je bil to Ivo Daneu, pred 30 Dražen Petrović, zdaj je Luka Dončić. Toda on ni proizvod slovenske košarke, temveč španske, saj je s trinajstimi leti odšel v Real Madrid. Gre za fantastičnega igralca. Z njim je Slovenija močna in se lahko primerja z najboljšimi evropskimi in svetovnimi ekipami. Brez njega ne. Fenomen z naših prostorov je tudi Nikola Jokić. Ko je šel v ligo NBA, sem si mislil, da nima tam kaj početi. Bil je debelušen, je pa imel kakovost. Predvsem pa izreden smisel za igro in podajo, česar visoki igralci v ZDA nimajo. Varanje nasprotnika, hrabrost, pamet. S tem je deklasiral mišice. Je izjemen primer tega, da košarkarska inteligenca vedno premaga fizično moč. Jokić je v fizičnem smislu povprečen, a ima glavo, pregled nad igro, razume smisel košarke, predvsem pa igra moštveno in ne individualne košarke.
