Moja osnovna želja (na bližajočem se SP v košarki) je uvrstitev v četrtfinale, ki bi pomenila že ogromno. Če bi nam uspelo, in pri tem prosim karmo, da nam vrne tisto, kar nam je vzela na olimpijskih igrah v Tokiu, se lahko res zgodi nekaj velikega. Na papirju je pet ali šest reprezentanc močnejših od naše, pred nami so tudi na Fibini lestvici. Na mojem seznamu je prva Kanada, saj ima na papirju najmočnejši nabor košarkarjev. Nikoli ne moremo odpisati ZDA, seveda niti Španije in Francije, zelo močni bosta tudi Nemčija in Avstralija. Sledijo jim Slovenija, Srbija, Grčija in Italija. Na pravi večer lahko premagamo marsikoga, lahko pa tudi izgubimo.

A na računice se ne kaže slepo zanašati. Lani smo pred četrtfinalom EP menili, da bo Poljska lažja ovira kot Ukrajina. Po porazu s Poljsko pa je bil takratni odziv laične javnosti silovit, razdeljena je bila tudi strokovna javnost. Zavedati pa bi se morali, da ne moremo biti vedno prvaki. Dva milijona nas je, redno se uvrščamo v četrtfinale elitnih tekmovanj in enkrat se lahko zgodi nekaj takšnega, kot se je lani. Pomembno je, da smo se nekaj naučili. Lani nismo prepoznali nevarnosti, z javnostjo vred smo se uspavali, češ saj smo že v polfinalu. Kot da po zmagah nad Litvo, Madžarsko, Nemčijo, Francijo in Belgijo tekma s Poljsko ni obstajala.

Tudi Luka je opozoril: lani nismo izgubili ne prvič ne zadnjič. Takrat nihče ni trdil, da šesto mesto ni neuspeh, za spremembe v moštvu, strokovnem štabu ali KZS pa bi morali imeti alternativne rešitve. Sekulića sem podprl, ker sem menil, da ni nič bolj kriv kot Dimitris Itoudis, ki je bil kandidat za slovenskega selektorja, z Grčijo pa še ni upravičil pričakovanj. Lani smo vnovič uvideli, koliko kamenčkov se je srečno povezalo v mozaiku EP 2017.