Kljub temu, da je ljubljanskemu klubu veliko dal, stika z njim več nima. »Tako mi ustreza, nerad se pojavljam v javnosti. Sem pa na tekočem z njihovimi rezultati in si osemdeset odstotkov tekem pogledam v živo, ostale pa v posnetku,« razkrije in doda, da letošnjo ekipo z užitkom spremlja.
Kakšna se vam zdi pot Cedevite Olimpije od združitve obeh klubov?
Do tega je enostavno moralo priti, če je Olimpija želela finančno ostati v stiku z višjo evropsko ravnjo. To je bila edina možnost. Bomo pa videli, če bo to dolgoročno dobro za slovensko košarko. Navijači kratkoročno gledajo rezultate in na podlagi njih ocenjujejo, ali je bila sezona uspešna ali ne. Letos, denimo, so zadeli s tujci, igra pa trpi, ko v igro pridejo Slovenci. Pa tu ne mislim na Blažiča in Nikolića, temveč mlade. V ligi ABA še gre, evropski pokal pa je resnično na visoki kakovostni ravni, kjer jih nemudoma kaznujejo. Za njihov razvoj bi bil potreben čas, a ga pri Olimpiji nimajo.
Lanska sezona je bila pod trenerjem Simonejem Pianigianijem katastrofalna, čeprav je šlo za trenerja s pedigrejem.
Ime trenerja samo po sebi ni garancija za uspeha. Če bi Željka Obradovića dali v Grosuplje, tudi ne bi naredil čudeža. Okrepitve so bile zgrešene. V situaciji, v kakršni je Olimpija, je veliko odvisno od tega, ali poleti zadeneš z okrepitvijo ali zgrešiš. Bolj me fascinira to, da če si vodstvo kluba dalj časa ogleduje nekega tujca, stavi nanj in ga pripelje, zakaj potem z njim sklenejo samo enoletno pogodbo? Letos so v Robinsonu in Lemarju dobili izjemna igralca, a jima bosta po koncu sezone pogodbi potekli.
Kje se skriva recept za letošnje uspešne predstave?
Kot trenerju mi je izredno všeč, da Zvezdan Mitrović izhaja iz obrambe. Ta je resnično na visoki ravni in jih rešuje tudi, ko nimajo najboljšega napadalnega dne. Ob tem jim tudi dviguje samozavest. Olimpija bi bila še dosti boljša, če ne bi dva meseca manjkala Lemar in Mitrović. Letos jih rad gledam, ekipa je posrečeno sestavljena. V ospredje porivajo tudi mladega Beringerja, a je to bolj posledica tega, da je izjemen atlet, ki pokrije v obrambi veliko prostora in odlično varuje obroč. Tehnično je v napadu limitiran in vprašanje je, če ima glede na zahteven ritem tekem sploh kaj časa za kakovostne treninge, s katerimi mlad igralec napreduje.
Kaj vam je kot trenerju še všeč pri Zvezdanu Mitroviću?
Kot sem omenil, izvira iz obrambe, kar je meni blizu. Ob tem pa stavi na disciplino, kjer ni veliko prostora za individualne izlete v neznano. Na začetku sezone se je videlo, da to denimo Blažiču ni ustrezalo. V tem pogledu je bilo zanj celo dobro, da Mitrovića nekaj časa ni bilo, saj se je sestavil in zdaj funkcionira normalno. Obramba in dober sistem igre sta tista, ki dajeta rezultate.
Kam lahko Olimpija cilja v letošnji sezoni?
V evropskem pokalu je druga skupina precej močnejša. Že samo podatek, da se izredno močna Budućnost krčevito bori za mesto med šesterico, pove veliko. Zato bi bilo dobro, da Olimpija osvoji drugo mesto v skupini in se neposredno uvrsti v četrtfinale. Tam bi nato imela prednost domačega parketa in bi bilo vse odprto. Ustvarila bi se evforija, ta pa te lahko dvigne tudi nad realne sposobnosti. V ligi ABA pa slej ali prej naletiš na Partizan ali Crveno zvezdo in je zgodba zaključena.
Kako naporen je trenerski poklic in ali si želite kdaj v prihodnosti voditi Olimpijo?
Trenersko delo je precej težje kot biti igralec. Kot trener nimaš vsega v svojih rokah. Upaš, da se bo uresničilo, kar si si zamislil, a je to odvisno predvsem od igralcev. Potem pa še ta zgodba, da je lažje zamenjati trenerja kot pet, šest igralcev... Kjer sem, mi povsem ustreza, višjih ambicij nimam. V trenersko delo moraš vlagati resnično veliko časa, verjetnost, da ti uspe, pa je majhna. Življenje gre ob tem prehitro mimo, to sem videl že kot igralec. Veselilo bi me edino delo z mladimi v kakšnem večjem klubu.
Kako pa ocenjujete stanje v slovenski reprezentanci, kjer se nekoč idilične razmere vse bolj podirajo?
Ko ni rezultatov in presežkov, se vedno začnejo pojavljati trenja. Objektivno nimamo ekipe za najvišja mesta. Celotna igra sloni na Luki Dončiću in ko ta ni na najvišji ravni, trpimo. Košarkarska zveza vse dela v smeri, da se Dončić počuti dobro in vsako leto odzove na reprezentančni klic, hkrati pa mu v marsičem ustreže. Težko je reči, ali je to dobro ali ne. Če bi imel nekdo drug drugačen koncept in se Dončić ne bi odzival, bi bilo spet vse narobe. Začaran krog. Treba bi bilo najti človeka, ki bi vse skupaj prevzel, znova povezal reprezentanco in poskušal kako drugače. Ali imamo pri nas takšnega, ali bi moral to biti tujec, pa je spet drugo vprašanje.
