V košarki in tudi športu na splošno poznamo »glasne« zvezdnike, ki z nevsakdanjim karakterjem, burnim zasebnim življenjem ali kontroverznimi izjavami polnijo naslovnice časopisov in portalov. Obstajajo pa tudi tisti, ki so njihovo nasprotje. Eden takšnih je bil Lenny Wilkens, ki je pred dnevi preminil pri 88 letih. Bil je tih, preudaren in prefinjen igralec ter trener, ki je skozi desetletja pisal zgodovino lige NBA z umirjenostjo in doslednostjo, ter eden redkih, ki so hkrati utelešali mir in moč, empatijo in tekmovalnost.
Seattle popeljal do edinega naslova prvaka NBA
Lenny Wilkens prihaja iz Brooklyna, kjer je odraščal v delavski družini matere z irskimi koreninami in afriško-ameriškega očeta. To so bili časi, ko so bile priložnosti za temnopolte športnike redke, a se je na zunanjih košarkarskih igriščih priučil odločnosti in vztrajnosti. »Na igriščih Coney Islanda sem se naučil, da moraš misliti hitreje kot drugi, če želiš preživeti,« je dejal. Po izjemnih predstavah na univerzi Providence so ga leta 1960 kot šestega na naboru izbrali St. Louis Hawks. S tem se je začela njegova pot v ligi NBA, ki se je izkazala za eno najdaljših in najvplivnejših v zgodovini tekmovanja.
Wilkens ni bil tipičen organizator igre. Njegov slog je bil skoraj poetičen – natančnost gibanja, občutek za prostor, intuitivno razumevanje igre. »Lenny igra z mešanico nadzora in norosti – zaveda se, kaj se dogaja okoli njega, in začuti, kdaj mora udariti,« so tedaj o njem zapisali v slovitem Sports Illustrated. V 15 sezonah, ki jih je kot igralec preživel v ligi NBA – ob St. Louis Hawks je nosil še drese Seattle SuperSonics, Cleveland Cavaliers in Portland Trail Blazers – je bil devetkrat udeleženec tekme vseh zvezd, enkrat najkoristnejši igralec (MVP) tekme vseh zvezd in enkrat najboljši asistent lige. Najboljše igre je prikazoval pri Seattlu. V prvi sezoni je dosegal več kot 22 točk na tekmo, a hkrati skrbel, da je vsak igralec okoli njega postal boljši. »Vsi govorijo o nadarjenosti, a brez razumevanja ekipe ta ne pomeni nič. Včasih moraš biti tisti, ki poda, ne tisti, ki dosega točke,« je razmišljal tedaj. Klub je številko 19, ki jo je nosil, kasneje upokojil.
Še preden je končal igralsko kariero, je Wilkens postal trener – najprej kot igralec-trener pri Seattlu, kasneje tudi pri Portlandu. »To je bilo čudno obdobje,« se je spominjal. »Bil sem trener, a sem moral istočasno podajati žoge in pomirjati ege v slačilnici.« A prav v tem je bil najboljši. Vodil je z zaupanjem, ne z ukazi. »Voditelji ne kričijo,« je bilo njegovo vodilo, »voditelji navdihujejo.« Ko se je popolnoma posvetil trenerskemu delu, je njegovo ime postalo sinonim za vztrajnost. Leta 1979 je Seattle popeljal do njihovega edinega naslova prvaka – in to brez zvezdniških imen. Njegova filozofija je temeljila na obrambi, disciplini v igri in komunikaciji. »Če želiš spoštovanje, ga moraš najprej sam pokazati,« je ponavljal igralcem. Kot prvi trener v ligi NBA je dosegel 1000 zmag, kariero, v kateri je vodil šest ekip, pa je končal s kar 1332 zmagami. Več od njega sta jih do danes zbrala le Don Nelson (1335) in Gregg Popovich (1412).
Trikrat sprejet v Naismithovo hišo slavnih
Zaradi vseh dosežkov je bil Wilkens v Naismithovo hišo slavnih kot prvi sprejet kar trikrat – kot igralec (1989), kot trener (1998) in kot pomočnik selektorja Chucka Dalyja pri reprezentanci ZDA, ki so jo poimenovali sanjsko moštvo, na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni. »To ni bilo samo priznanje meni,« je dejal ob tretjem sprejemu. »To je priznanje vsem, ki so verjeli, da lahko tihi človek doseže velike stvari.«
Wilkens pa ni bil le košarkar in trener, bil je tudi mislec. Nekatere njegove izjave so postale skoraj legendarne. »Če ne moreš skozi zid, poišči pot okoli njega. Ne razbijaj si glave – misli.« »Ameriški sen ni zagotovilo za uspeh, je le možnost, da poskusiš.« »Nikoli ne odvračaj mladih od sanj – lahko te presenetijo.« In še številne druge. Tudi ko je postal eden najbolj spoštovanih trenerjev v ligi, pa je ostal ponižen: »Nikoli nisem bil najboljši igralec na igrišču. Bil pa sem tisti, ki je vedno razumel, kaj se dogaja. To sem prenesel v vlogo trenerja.«
Po njegovi smrti so se Wilkensa v zapisih na družbenih omrežjih spominjali številni košarkarski velikani. Nihče ni govoril o njegovih številkah – govorili so o njegovem značaju in zapuščini. Wilkens je za seboj pustil spoštljiv rekord, v vlogi trenerja v ligi NBA je vodil kar 2487 tekem, tri desetletja voditeljstva in nešteto življenj, ki se jih je dotaknil s svojo mirnostjo in modrostjo. A njegova prava zmaga je morda drugje – v načinu, kako je dokazal, da lahko dostojanstvo in empatija zmagata tudi v svetu, kjer pogosto štejejo le rezultati.
