V Mostarju rojeni Dražen Dalipagić je že v mladih letih pokazal izjemno nadarjenost za šport. Najprej kot nogometaš in šele kasneje kot košarkar. Njegova kariera, ki je trajala več kot dve desetletji, ga je povzdignila v legendo, ne le v nekdanji Jugoslaviji, temveč tudi na globalni ravni.
Največ točk v zgodovini Partizana in jugoslovanske reprezentance
Vzdevek Praja je dobil po igralcu domačega nogometnega kluba Velež iz Mostarja Danetu Praji. S košarko se je začel ukvarjati zelo pozno, šele pri 18 letih. Takrat ga je na trening povabil njegov starejši brat Saša, ki je bil pred tem nogometni vratar pri Veležu. Kljub poznemu začetku je Dalipagić hitro napredoval in zanj so se začeli zanimati najboljši klubi v regiji. Ko je že podpisal pogodbo z Jugoplastiko, ga je takratni trener Partizana Ranko Žeravica prepričal, da podpiše pogodbo s Partizanom, za katerega je kasneje igral od leta 1971 do 1980 in še v sezoni 1981/82. Dejal mu je: »Si surov ter neobdelan talent in jaz bom naredil vse, da ti pomagam uspeti. Ne zapravi take priložnosti, ker ne pride pogosto.« Čeprav trojke takrat še ni bilo, je še vedno rekorder v številu doseženih točk v zgodovini črno-belih, dosegel jih je kar 8278 točk. Morda ni imel Slavnićeve pameti, Delibašićeve elegance, Kićanovićeve eksplozivnosti ali Ćosićevega taktičnega znanja, vendar je kljub temu njegova igra izgledala povsem enostavno. Za tiste čase je bil zelo dober atlet. Njegov vertikalni odriv je bil 90 centimetrov, kar je veliko tudi za današnje standarde. Znan je bil po svojih zabijanjih in neubranljivem metu iz skoka, predvsem iz kota. Pogosto je dosegel več kot 40 točk na eni tekmi. Skupaj z Draganom Kićanovićem pa sta tvorila enega najboljših dvojcev v zgodovini evropske klubske košarke. V dresu Partizana je postal državni prvak leta 1976 in 1979 ter pokalni prvak prav tako leta 1979.
Za reprezentanco Jugoslavije je igral od leta 1973 pa do leta 1986. V tem času je dosegel vse, kar se je dalo. Postal je evropski prvak (1973, 1975, 1977), svetovni prvak v Manili (1978) in olimpijski prvak v Moskvi (1980). Ob uspehu na evropskem prvenstvu leta 1977 in svetovnem prvenstvu je postal tudi najkoristnejši igralec (MVP) tekmovanja. Skupaj je na velikih tekmovanjih zbral pet zlatih, tri srebrne in štiri bronaste kolajne. S 3700 točkami na 243 tekmah je najboljši strelec »plavih« v zgodovini.
Leta 1976 je postal tudi prvi Evropejec, ki je dobil vabilo v ekipo lige NBA. Tja je odšel skupaj s Krešimirjem Ćosićem, saj sam ni znal niti besede angleško. Povabil ga je Red Auerbach, trener Boston Celtics, ki ga je videl kot idealnega naslednika Johna Havliceka. Dalipagić je ponudbo zavrnil, saj bi to pomenilo, da ne bi mogel več igrati za Jugoslavijo. Kasneje je dejal: »Cena za igranje v ligi NBA je bila previsoka. Vedno sem rad igral za Jugoslavijo.« Poleg uspehov na igrišču je Dalipagić pustil pomemben pečat tudi izven njega. Čeprav je bil velikokrat najboljši igralec na igrišču, si nikoli ni želel pozornosti. Njegov odnos do soigralcev, trenerjev in nasprotnikov je bil vedno spoštljiv, zaradi česar je bil priljubljen tako pri navijačih kot pri soigralcih. Številni mladi igralci so se zgledovali po njem, saj je predstavljal vzor skromnosti in profesionalnosti.
Gospod na in ob igrišču
Dalipagićeva kariera je bila prežeta s številnimi nagradami in priznanji. Leta 2004 je bil sprejet v košarkarski hram slavnih (FIBA Hall of Fame). Ob koncu kariere je postavil tudi osebni rekord, ko je leta 1987 v dresu Reyer Venezie dosegel 70 točk proti Virtusu Bologni. Upokojil se je v dresu Crvene Zvezde leta 1991. Po upokojitvi je skromno razmišljal o svoji karieri. »Mislim, da danes le malo ljudi ve, kdo je bil Dražen Dalipagić. Vrednote, ki sem jih cenil, danes niso več pomembne, vendar mirno spim, zadovoljen s tem, kdo sem.« Poročen je bil z bivšo teniško igralko in najlepšo športnico Jugoslavije leta 1974 Sonjo Požeg, s katero sta imela dva otroka, hčer Sanjo in sina Davorina, ki je kasneje tudi postal košarkar.
Dražen Dalipagić ostaja simbol zlate ere jugoslovanske košarke in igralec, ki je navdihnil generacije košarkarjev. Bil je gospod na in ob igrišči. Njegova zapuščina bo živela še dolgo, saj se njegovo ime omenja v pogovorih o največjih evropskih igralcih vseh časov.
