Naslov evropskih prvakinj bo med 20 ekipami, kolikor jih tudi letos nastopalo v najmočnejšem ženskem odbojkarskem evropskem klubskem tekmovanju, bo branila italijanska ekipa Conegliano, ki bo spet med glavnimi kandidati za končno lovoriko. Mednje vsekakor sodita tudi lanski finalist Volero Volley Milano in predlanski zmagovalec lige prvakinj VakifBank Carigrad, ki ima skupaj že pet naslovov. Se pravi, ob Portu dve ekipi, s katerimi bodo Kamničanke igrale v skupinskem delu tekmovanja.

Najdič pogreša Radiškovićevo

»Skupina je težja kot je bila lanska, kajti tudi portugalska ekipa ima veliko število tujk, ki imajo svojo kakovost. Toda še vedno mislim, da smo lahko tretji v skupini, kako uspešni bomo, pa je drugo vprašanje. Predvsem moramo svojo igro dvigniti na višjo raven, kajti proti Mariborčankam smo videli, da imamo veliko težav,« je po sredinem porazu proti OTP bank Branik v derbiju slovenskega državnega prvenstva dejal Bruno Najdič, trener petkratnih zaporednih slovenskih državnih prvakinj iz Kamnika.

V primerjavi z lansko sezono, v kateri so Kamničanke kot prva slovenska ženska ekipa prišle do točke v ligi prvakinj, je njihova letošnja ekipa pomlajena. Odšle so tri pomembne igralke, kanadska blokerka Lucille Charuk, reprezentantka Bosne in Hercegovine, sprejemalka Andjelka Radišković, in slovenska reprezentančna prosta igralka Katja Banko.

»V tem trenutku smo sami sebi največja težava. Osredotočiti se moramo na svojo igro, jo dvigniti na višjo raven, predvsem pa si bodo morale nekatere igralke bolj zaupati in malo več upati. Prav to samozaupanje je tisto, ki ga za razliko od lanske sezone nimamo. Prav Radiškovićeva je bila tista, ki je bila karakterno na visoki ravni, ki je ekipi dajala zanesljivost na sprejemu, na servisu in na samem igrišču. Bila je karakterno tako močna, da so bile ob njej druge igralke močnejše,« je v iskanju vodje na igrišču dejal Mariborčan na klopi Calcita Volleyja.

Brez lige prvakinj bi bil zaostanek še večji

Kamničanke bodo prvo tekmo v ligi prvakinj igrale v Carigradu, 6. novembra, prvo domačo tekmo pa šest dni pozneje v Tivoliju, ko bodo gostile Milančanke. Se pravi ekipi, ki sta nekaj kakovostnih razredov nad njimi.

»Največja pomanjkljivost slovenske ženske klubske odbojke so finance, vse to pa se odraža v tem, da se tiste igralke, ki se odločajo za profesionalno igranje odbojke, zgodaj odločajo za igranje v tujini. Mislim, da to ni dobro, ne zanje, ne za slovensko odbojko, toda po drugi strani jih razumem, čeprav se s tem ne strinjam. Posledično je liga slabše kakovosti, igralke ne pridobijo dovolj izkušenj, ker pa je manj denarja, je težko dobiti kakovostne tujke. Logično je, da smo potem, ko pridemo v Evropo, težko konkurenčne najboljšim ekipam,« je razloge kakovostnega zaostanka za najboljšimi evropskimi ekipami skušala pojasniti Sara Hutinski, ki je ob soimenjakinji Najdičevi daleč najbolj izkušena igralka Calcita Volleja.

»Dejstvo je, da je kakovostni razkorak med slovensko in evropsko žensko klubsko odbojko absolutno prevelik. Če bi želeli biti konkurenčni najboljšim, bi glede na obstoječi kader morali pripeljati ne tri, pač pa pet, šest tujk, ker bi bil s tem tudi trening boljši. Toda potem bi prišli do nove težave, to je pomanjkanje kakovostnih tekem, zato sem skeptik, da bi v Sloveniji lahko v doglednem času sestavili ekipo, ki bi bila konkurenčna za igranje v ligi prvakov,« je dopolnil Najdič.

Navkljub vsemu pa nekdanji selektor slovenske reprezentance, ki se je z njo kot prvi uvrstil na evropsko prvenstvo, meni, da je pravilno, da slovenski klubi igrajo v ligi prvakinj. »Čeprav so vse tri ekipe na papirju veliko močnejše od nas, ne pomeni, da nimamo motiva. Imamo željo in cilj, da bi bili tretji v skupini in zakaj ne bi letos zmagali vsaj na eni tekmi v ligi prvakinj? Kakorkoli že, ne glede na ta razkorak, o katerem sem govoril, je dobro, da je Slovenija prisotna na tem zemljevidu, kajti ko bo enkrat padla iz njega, bo naredila korak nazaj.«