V Trondheimu bi rekord Marit Bjørgen po številu osvojenih zlatih kolajn na svetovnih prvenstvih lahko izenačila rojakinja Therese Johaug, vendar ji je v nedeljo petnajsto zlato kolajno v ciljnem sprintu skiatlona na 20 kilometrov odvzela Švedinja Ebba Andersson. Povratnica v smučarski tek ima tako na voljo še tri priložnosti, da se približa svoji nekoč veliki tekmici, ki je maja lani postala pomočnica glavnega trenerja norveške ženske reprezentance Sjura Oleja Svarstada. Ker je Svarstad pred začetkom svetovnega prvenstva zbolel, je Bjørgnova postala vršilka dolžnosti glavnega trenerja norveške ženske sprinterske reprezentance. V novi vlogi je do srebrne kolajne popeljala Kristine Stavaas Skistad, a so se tudi tokrat Norvežanke morale zadovoljiti z drugim mestom, saj je zlato osvojila Švedinja Jonna Sundling.
Občudovala je Petro Majdič
Kot večina Norvežanov se je tudi Bjørgnova, ki je bila rojena v vasi Rognes, okoli 50 kilometrov jugovzhodno od Trondheima, zgodaj spoznala s smučarskim tekom. »Odraščala sem z leto dni starejšim bratom Andersom in šest let mlajšo sestro Kari. Vsa družina je bila zelo rada v naravi, predvsem mama je bila rada tudi na smučeh, tako da me je že pri dveh, treh letih peljala smučat. Na začetku sploh nisem razmišljala o tem, da bi postala olimpijska ali svetovna prvakinja, šele ko sem prišla v reprezentanco, sem začenjala spoznavati, da sem morda res dobra tekačica na smučeh,« se svojih začetkov spominja Marit Bjørgen.
Na začetku kariere je bila boljša v sprintu, kjer je oktobra leta 2002 v Düsseldorfu prišla do svoje prve zmage v svetovnem pokalu. Že pred tem je v Salt Lake Cityju z norveško štafeto osvojila srebrno kolajno, na svojo prvo zlato olimpijsko kolajno pa je morala čakati vse do Vancouvra, ko je v sprintu slavila pred Poljakinjo Justyno Kowalczyk in Petro Majdič, ki je do brona pritekla z zlomljenim rebrom. »Njena odločnost in borbenost sta bili resnično občudovanja vredni. Nikoli ne bom pozabila njenega nastopa na olimpijskih igrah v Vancouvru. To je bil trenutek, ki je določil, kaj pomeni biti športnik,« še vedno z izbranimi besedami o najboljši slovenski tekačici na smučeh govori Norvežanka, ki bo 21. marca praznovala 45. rojstni dan.
Po porazu v Torinu presegla vse rekorde
Po zlati kolajni v sprintu v Vancouvru, kjer je končno dosegla olimpijski vrh, je Bjørgnova le še stopnjevala svojo prevlado. Pred tem so bile igre v Torinu zanjo veliko razočaranje, saj se je domov vrnila le s srebrom na 10 kilometrov klasično, čeprav je bila pred tem na dveh svetovnih prvenstvih nepremagljiva s štirimi zlatimi, dvema srebrnima in eno bronasto kolajno. »Na Torino nimam najlepših spominov, a prav ta neuspeh mi je pomagal zgraditi kariero. Veliko sem se naučila. Sprva sem imela težave, nato pa sem našla pravi pristop k treningu in moje telo je nanj odlično reagiralo. Vedela sem, da imam v sebi ta potencial, vendar sem morala prilagoditi veliko stvari, da sem ga res izkoristila,« se neuspeha v Italiji danes spominja tekmovalka, ki je nato nastopila še v Sočiju in Pjongčangu. Tam je osvojila še pet zlatih, dve bronasti in eno srebrno kolajno ter postala najuspešnejša olimpijka v zgodovini zimskih športov.
Z dolgoletnim partnerjem Fredom Børrejem Lundbergom, ki je bil nordijski kombinatorec in tudi dobitnik treh zlatih olimpijskih kolajn, imata dva sinova, desetletnega Mariusa in petletnega Ola. »Ko sem bila prvič noseča, me to ni ustavilo pri treningu, prav tako sem se po rojstvu Mariusa zelo hitro vrnila k treningom. Brez moževe podpore mi to ne bi uspelo. Vedno je bil ob meni, me spodbujal in mi dajal motivacijo, kar je bil eden ključnih razlogov za to, da sem lahko po sinovem rojstvu nastopila še na petih olimpijskih igrah,« priznava Bjørgnova, ki je v mladosti občudovala Bente Skari in Bjørna Dæhlija, smučarska tekača, ki sta v 90. letih prevladovala na snežnih stezah.
Tudi njeno tekmovalno slovo je bilo veličastno. V Pjongčangu je svojo osmo zlato kolajno osvojila prav na zadnji tekaški dan, ko je bila na sporedu najdaljša ženska preizkušnja na 30 kilometrov, od svetovnega pokala pa se je poslovila z zmago na 10 kilometrov dolgi zasledovalni preizkušnji v Falunu. »Ko pogledam nazaj, sem ponosna na vse, kar sem dosegla. Bilo je veliko trdega dela, a vsak trenutek je bil vreden tega. Tek na smučeh mi je dal vse, prijateljstva, strast, izzive in nepozabne zmage. Prepričana sem, da zaradi športa nisem ničesar zamudila. Res je, da ni bilo veliko zabave, a počela sem tisto, kar sem imela najraje. To je na koncu najbolj pomembno,« rada poudarja Bjørgnova. Svojim naslednikom, ki se odločajo za profesionalni šport, svetuje, naj to počnejo zase, in ne zaradi staršev, trenerjev ali kogarkoli drugega.
