Novembra letos bo minilo deset let, odkar je Metod Ropret na volilni skupščini Odbojkarske zveze Slovenije z 51 glasovi od 62 prisotnih delegatov postal njen predsednik. V tem obdobju se slovenska moška reprezentanca lahko pohvali s tremi srebrnimi kolajnami na evropskih prvenstvih, prvo uvrstitvijo na svetovno prvenstvo (pred štirimi leti v Italiji in Bolgariji), uvrstitvijo v ligo narodov …

Tudi ženska izbrana vrsta je v času njegovega mandata prvič zaigrala na evropskem prvenstvu, omeniti pa velja še uspehe v mlajših kategorijah in v odbojki na mivki. Vendar to ni vse, kajti Slovenija je leta 2017 gostila svetovno prvenstvo za odbojkarice do 23 let, dve leti pozneje evropsko prvenstvo za odbojkarje, letos maja zaključni turnir v ligi prvakov in kot vrhunec vsega bo v Ljubljani konec avgusta in začetku septembra še svetovno prvenstvo za odbojkarje.

Na predstavitvi svetovnega prvenstva ste dejali, da v Evropi tega ne bo vsaj še dvanajst let. Na osnovi česa?

To govorim iz neuradnih informacij, ki smo jih dobili ob majskem obisku predsednika Svetovne odbojkarske zveze (FIVB) dr. Arya Graca in direktorja zveze Fabia Azeveda. Ampak je to pravzaprav realno, saj je bilo tudi prejšnje svetovno prvenstvo v Evropi, v Italiji in Bolgariji, letos bo pri nas in na Poljskem, tako da verjamem, da bodo tudi neevropske države naredile vse, da bo prihodnje pri njih. Zavedamo pa se, da se, če ne bi bilo zgodbe z Rusijo in Ukrajino, niti za mizo ne bi sedli, kaj šele da bi kandidirali za tako veliko tekmovanje. Toda ko se je ponudila ta priložnost, smo izkoristili ves svoj potencial, ki ga imamo.

Dolgo ni bilo znano, v kakšnem formatu bo letošnje svetovno prvenstvo potekalo. Na koncu je za Slovenijo izpadlo skorajda sanjsko, s kar štirimi predtekmovalnimi skupinami, štirimi tekmami osmine finala in dvema četrtfinalnima?

Na začetku je bilo objavljeno, da bosta v Ljubljani dve skupini in mi smo se s tem sprijaznili, vedeli pa smo, da v ozadju potekajo pogajanja še s tretjim organizatorjem. To je bil razlog, da do zadnjega nismo vedeli, kakšen format bomo gostili v Ljubljani. Vse to spreminjanje formatov je tudi na naši strani prineslo veliko usklajevanja. Uskladiti smo se morali z obema vladama in tudi s svojimi strukturami. Tukaj lahko samo pohvalim vse tiste, ki so v teh postopkih in procesih sodelovali, ker brez njihove ekspeditivnosti in naklonjenosti dogovora s FIVB ne bi mogli skleniti.

Ali je na to vplivalo tudi to, da ste FIVB lahko zagotovili zgodnejše termine tekem, predvsem tu mislimo na azijsko tržišče, kamor so lahko prodali televizijske pravice?

Še enkrat, do zadnjega nismo vedeli za format tekmovanja in temu primerno je bilo težko pripravljati koncept or ganizacije. Na koncu je izpadlo tako, da smo izkoristili priložnost in možnost, da ponudimo zgodnje termine azijskemu trgu in verjetno je bil tudi to eden od segmentov pri sprejemanju teh odločitev. Seveda, tudi FIVB ve, da Slovenija ni ekonomsko bogata država, od katere bi lahko ne vem koliko zahtevali, imamo pa verjetno tudi prednosti, ki jih lahko oni unovčijo. Razpored smo zelo dolgo usklajevali, da smo uredili vse televizijske prenose ob pravih urah in podobno. Skratka, opravljenega je bilo ogromno dela in verjetno so se v podobnem položaju znašli tudi Poljaki.

Kako to, da na svoj vložek Poljaki niso dobili kakšne skupine več?

Če so moje informacije pravilne, je bilo Poljakom ponujeno več, kot zdaj imajo, ampak tako pozno, da česa več niso bili sposobni sprejeti. Ker tu vendarle gre za problem najema dvorane, gre za hotele in drugo infrastrukturo. Mi smo vse te možnosti imeli in verjamem, da smo maksimalno izkoristili ves svoj potencial. Zdaj ga morajo samo še fantje.

Le nekaj dni po začetku svetovnega prvenstva v odbojki se bo začelo tudi evropsko prvenstvo v košarki. Ali ste kaj razmišljali o sodelovanju s Košarkarsko zvezo Slovenije, tu mislim predvsem v smislu gledalcev, kajti praktično hkrati bosta potekali dve vrhunski športni prireditvi?

V prvi vrsti smo se uskladili do te mere, da se termini naših in košarkarskih tekem ne bodo prekrivali. Tisto, kar smo nekoliko nesrečno »ušpičili« košarkarski zvezi in se ji ob tej priložnosti opravičujemo, je to, da smo s svetovnim prvenstvom zasedli Stožice in jih na ta način prisilili, da bodo kvalifikacijsko tekmo z Estonijo za uvrstitev na svetovno prvenstvo morali prestaviti v Celje. Drugače pa s KZS sodelujemo izredno dobro, vendar ne samo z njo, tudi z drugimi zvezami. Verjamem, da je v Sloveniji dovolj športnih navdušencev za obe prvenstvi.

Normalno je, da je zdaj največ govora o svetovnem prvenstvu in o moški članski ekipi, toda ne smemo pozabiti na žensko reprezentanco, ki jo čakajo kvalifikacije za evropsko prvenstvo in vse mlajše kategorije, ki so imele in še imajo svoja tekmovanja. Kako vse to izpeljati, če vemo, da imate na zvezi omejeno število ljudi?

Na OZS imamo samo pet redno zaposlenih in s tem kadrovskim potencialom smo se že navadili delati. Dejstvo pa je, da se bomo morali v prihodnje okrepiti, kajti dolgoročno, glede na obseg aktivnosti, ki jih imamo, ne bomo zmogli v tem obsegu. Letos so se prav vse naše mlajše starostne kategorije uvrstile na evropska prvenstva, verjamem, da bo to uspelo tudi ženski reprezentanci, vse to pa zahteva določene aktivnosti. Od priprav na tekmovanja, do strokovnih štabov, logistike … Moji sodelavci vlagajo izjemne napore in to, kar počnejo, lahko počnejo samo zato, ker imajo odbojko zelo radi in jim je to način življenja. Tako kot je postal tudi meni, pa nikoli nisem razmišljal, da se bom znašel, kjer sem. Ampak vsi skupaj delujemo dobro kot ekipa. V veliki meri pa nam pri mlajših starostnih kategorijah pomoč nudijo tudi lokalna okolja in klubi.

Omenili ste slovenske klube, brez katerih ne bi bilo vseh teh reprezentančnih uspehov. Občutek pa je, da so, vsaj kar se odmevnosti domačih tekmovanj tiče, v podrejenem položaju. Tu mislim tako na obisk tekem kot na prisotnost v medijih.

Vsaj kar se obiska tekem tiče, je to bolj izziv za klube, je pa dejstvo, da imamo zelo kakovostno državno prvenstvo. Mislim, da smo skozi reprezentančne akcije naredili veliko za klube v smeri tega, da smo popularizirali odbojko do te mere, da zdaj klubi nimajo nobenih težav z vpisi otrok, celo nasprotno. Morali pa bomo narediti več v smislu medijskega preboja in dokler se ne bomo prebili na enega od glavnih televizijskih kanalov, bomo še vedno nekoliko v ozadju. Vendar pa smo lahko zadovoljni že s tem, da smo zdaj vsaj na Sportklubu, ker prej še tu nismo bili. Poleg tega nam datavolley omogoča, da so vse tekme v spletnih prenosih, tako da se tudi ta gledanost povečuje.

Če se ne motim, ima odbojka ob nogometu največje število registriranih športnic in športnikov v Sloveniji?

Natančnih številk ne poznam, verjetno smo nekje skupaj z nogometom in košarko, smo pa glede na število vpisanih in registriranih deklet zagotovo daleč prvi šport. Vsekakor je to velik potencial in prepričan sem, da tudi žensko reprezentanco čaka lepa prihodnost. Iluzorno pa je seveda pričakovati, da bodo naši rezultati ves čas na tako visoki ravni. Tu predvsem mislim na moško reprezentanco.

Verjetno bi se morala javnost zavedati, da je že vsaka uvrstitev med osem najboljših vrhunski rezultat?

Se absolutno strinjam z vami.