Mladi Indijec, ki je po mnenju večine poznavalcev v dvoboj vstopil kot izrazit favorit, se je te vloge zvito otepal. Da je imel prav v previdnih napovedih, je pokazala že prva partija, ko je Kitajec uporabil Francosko obrambo. Ta je izredno redek gost na dvobojih na najvišji ravni; zadnji jo je leta 1978 uporabil Viktor Korčnoj in z njo zabeležil dva remija z Anatolijem Karpovom. Prvak je izzivalca v uvodni partiji nadigral po vseh predpisih, a ta šok presenetljivo ni niti malo skalil mentalne nastrojenosti v obeh taborih. Vtis je, da je Gukeš vseskozi igral, kot da ne more izgubiti, Ding pa, nasprotno, skoraj nikoli ni razmišljal o zmagi.
Izzivalec je hitro izenačil, kar je bilo pomembno, nato pa ves čas narekoval tempo dvoboja. Čeprav je bil nekajkrat blizu uspeha, se je Gukeš tudi sam v nekaterih trenutkih znašel na tankem ledu. To je pač cena podjetnega pristopa, a tega utrujeni prvak po prvi partiji ni več zmogel izkoristiti. Najbolj je bolela enajsta partija, ko je Ding s črnimi nadigral Gukeša, a mu je položaj zelo hitro kar padel iz rok in se razletel na kose. Sledil je še en šok: že naslednji dan, ko izzivalec ob vodstvu ni znal obrzdati skoraj deškega optimizma, je Kitajec odigral najboljšo partijo dvoboja, izenačil in ponudil svojo najlepšo predstavo v zadnjih letih.
Smeha ni mogel zadržati
Ko je Gukeš zamudil še eno priložnost, Ding pa dodal še eno junaško obrambo, je močno zadišalo po podaljških. A cena za že kar cinično defenziven pristop je prišla v najbolj mučni obliki: v zadnji partiji je prvak v enakem položaju izbral obsežne menjave in zanje namerno plačal s kmetom. Nastala je teoretična končnica, ki se mora končati brez zmagovalca, a skriva še nekaj majhnih pasti. Milijoni ljubiteljev šaha, predvsem pa Kitajčevi navijači, so nejeverno strmeli v zaslone, ko je Ding brez potrebe ponudil menjavo trdnjave, ob tem pa spregledal, da bo moral zamenjati še lovca, ki mu je zagotavljal remi. Izzivalec ni mogel skriti nasmeha in je, še preden se je prvak zbral in ustavil uro, razburjen odkorakal od šahovnice; vedel je, da ga le še sekunde ločijo od naslova svetovnega prvaka. Od lovorjevega venca, ki so si ga mnogi prigarali in zaslužili, le redki izbranci usode pa dejansko dobili. Gukeš Domaradžu ga bo nosil že pri osemnajstih letih.
Tudi tokrat sta na potek dvoboja pomembno vplivala strokovna štaba; videli smo bistveno več zgodnjih presenečenj kot v prejšnjih letih, precej je bilo obrnjenih sistemov, ki so manj raziskani. Ni več ponovitev prvih dvajsetih potez in nato čakanja na močno novost. Izzivalec je imel na voljo številčno ekipo teoretikov, ob celotni reprezentanci Poljske je bil ob njem tudi Anand Viswanathan, njegov idol, someščan iz Chennaija in prvi indijski svetovni prvak. Vseeno je z otvoritvenim delom partij lahko bolj zadovoljen zdaj že bivši prvak. Ob kitajskih velemojstrih je bil njegov glavni pomagač duhoviti Madžar Richard Rapport. On je bil tvorec Dingove Francoske obrambe, po kateri si bomo zapomnili ta dvoboj.
Gukeš je danes brez dvoma boljši šahist od Dinga, a zdi se, kot da je zanj ta dvoboj prišel prekmalu. Prevečkrat je nasedel na čereh Dingovih izkušenj. Nekateri kritični komentarji gredo v ekstreme: prednjači nekdanji svetovni prvak Vladimir Kramnik, mož brez dlake na jeziku, ki meni, da partije niso bile na ravni, ki bi jo pričakovali od dvoboja za naslov svetovnega prvaka. Drži gotovo, da je bil to tipičen dvoboj dveh mentalnih sklopov, napadalnega in obrambnega, in to je pogosto vplivalo na kakovost igre.
Želi si partije s Carlsenom
Objokani Gukeš je takoj po partiji povedal: »Uresničile so se mi otroške sanje. Vse, za kar so delali moji starši. Velika zahvala gre tudi mojim sodelavcem! Hvala in kapo dol mojemu nasprotniku Dingu, ki me je ogromno naučil v tem dvoboju.« Izpostavil je tudi vlogo južnoafriškega mentalnega trenerja Paddyja Uptona, ki mu je vcepil zmagovalno miselnost. Gukešev oče je pred leti pustil dobro plačano službo kirurga, da je lahko spremljal sina na turnirjih, in danes je med najsrečnejšimi ob njegovem uspehu. Šahovska Indija danes slavi: ob dvojnem olimpijskem naslovu je tu zdaj še naslov absolutnega svetovnega prvaka, a pot do resničnega vrha je še pred Gukešem: »Velik izziv bi bil igrati dvoboj z Magnusom Carlsenom. Igrati z najboljšim na svetu je velika stvar.« Mladi Indijec je v tem dvoboju presenetil s trdovratnim zapletanjem položajev, tudi v lastno škodo. Pravilna strategija, saj je razlika v hitrosti računanja med njim in Dingom znatna.
Tisto, kar mu morda še manjka, je Carlsenov nezgrešljivi občutek za meje položaja; torej za to, koliko si lahko dovoli, da bi nasprotnika spravil iz cone udobja, pa sam obenem ne bi stopil čez rob prepada. Ko bo imel še to in nekaj potrpljenja, bo najbrž nezaustavljiv; računa namreč najhitreje na svetu. Fant, ki je bil pri dvanajstih tretji najmlajši velemojster, pri petnajstih pa že najmlajši igralec z ratingom nad 2700 točk, je že pri sedemnajstih osvojil turnir kandidatov. Hitreje menda ne gre. V ta naslov je vložil vso svojo moč in energijo.
