Po slovesu Zdenka Verdenika je selektor julija 1998 postal Srečko Katanec, ki je decembra 1997 podpisal pogodbo – svojo prvo trenersko – za dve leti in pol z Gorico. Potem ko so Slovenci pod Verdenikovim vodstvom v kvalifikacijah za SP 1998 v Franciji na osmih tekmah v skupini z Dansko (17 točk), Hrvaško (15), Grčijo (14) ter Bosno in Hercegovino (9) od 24 možnih točk osvojili le eno, je bila v kvalifikacijah za EP 2000 Katančeva četa s 17 točkami druga za Norveško (25) ter pred Grčijo (15), Latvijo (13), Albanijo (7) in Gruzijo (5).
V dodatnih kvalifikacijah je bila nasprotnik Ukrajina z zvezdnikom Andrijem Ševčenkom: na prvi tekmi na stadionu za Bežigradom so Slovenci zmagali z 2:1 (strelca Zlatko Zahović v 53. minuti in Milenko Ačimović v 83. – gol je dosegel skoraj s polovice igrišča; za goste Ševčenko v 33.), v zasneženem Kijevu pa je po zaostanku z 0:1 (v 68. minuti je 11-metrovko izkoristil Sergej Rebrov) deset minut kasneje zadel Miran Pavlin za nastop na Euru 2000.
Prvo tekmo na EP v zgodovini samostojne države je Slovenija odigrala 13. junija 2000 v belgijskem Charleroiju, na nasprotni strani pa je bila Zvezna republika Jugoslavija, za katero so pod isto zastavo igrali Srbi in Črnogorci. Pred 18.500 gledalci so Slovenci (pripravljalno bazo so imeli v vasici De Bilt blizu Utrechta, 60 kilometrov oddaljenem od Amsterdama) po manj kot uri igre vodili že s 3:0, potem ko sta zadela Zahović v 23. in 57. minuti ter Pavlin v 52. Za nameček je pri tekmecih le tri minute po Zahovićevem drugem golu srboriti Siniša Mihajlović dobil rdeči karton in Slovenija je bila z igralcem več že v svojem krstnem nastopu med evropsko elito na pragu pomembne zmage.
Šok v šestih minutah
A nato je okoli 4000 slovenskih navijačev doživelo šok. Jugoslavija je v pičlih šestih minutah z dvema goloma rezervista Sava Miloševića v 67. in 73. minuti (na koncu EP si je delil prvo mesto med strelci z Nizozemcem Patrickom Kluivertom s po petimi goli) in enim Ljubinka Drulovića v 70. izenačila na 3:3, kljub igralcu manj pa je bila tudi v nadaljevanju boljša. Selektor Srečko Katanec je imel zaradi dobre igre v več kot 60 minutah in katastrofalne v zadnjih 30 mešane občutke: »Pri vodstvu s 3:1 sem zaslutil velike težave, ki so se nam obetale. Fantje niso več igrali tako, kot smo se dogovorili, a žal nisem jaz tisti, ki bi lahko stopil na igrišče in povezal niti igre. Nismo imeli niti enega igralca, ki bi v kritičnih trenutkih imel pogum in soigralce povlekel za lase ter jih prebudil. Zapravili smo visoko vodstvo in še dobro, da smo osvojili vsaj točko. Pred tekmo bi podpisal remi, a glede na prvo uro dobre igre sem nezadovoljen s točko.«
Tudi jugoslovanski selektor Vujadin Boškov – kot trener je vodil Katanca med letoma 1989 in 1992 v italijanski Sampdorii – je imel mešane občutke. »Zaostajati za tri gole in nato z igralcem manj izenačiti – to je podvig. Slovenci so igrali vrhunsko prvih šestdeset minut, nato so telesno in psihološko padli. Mi smo po neumnosti Mihajlovića vstali od mrtvih, za kar si igralci zaslužijo pohvale. A tudi graje, saj me niso poslušali in upoštevali, da Slovencev ne smejo podcenjevati,« je takrat dejal Vujadin Boškov, ki je po dolgi bolezni umrl pred desetimi leti v starosti 82 let. »Noro, noro, noro,« je o tekmi v naslovu zapisala francoska tiskovna agencija AFP, avstrijska APA pa je poudarila, da se je tekma med malim (Slovenija, op. p.) in velikim bratom (Jugoslavija) končala brez zmagovalca ter da je bil to eden najdramatičnejših dvobojev v zgodovini EP.
Rekord, ki bo padel proti Srbiji
Ker se je druga tekma v skupini končala s presenetljivo zmago Norveške proti Španiji (1:0), so Slovenci morali proti slednjim reševati kožo. A Španci, ki so do takrat osvojili enega (1964) od treh naslovov prvaka Evrope (še 2008 in 2012), so 18. junija 2000 v Amsterdamu pred 52.000 gledalci zmagali z 2:1. Že v četrti minuti je zadel Raul, v 59. je s svojim tretjim golom na EP izenačil Zahović, a le minuto kasneje je Andoni Etxeberria na žalost več kot 10.000 slovenskih navijačev (rekord na gostovanjih Slovenije v katerem koli športu, ki bo presežen v četrtek proti Srbiji v Münchnu) postavil končni izid.
»Lahko smo zadovoljni z našo predstavo, a žal zanjo nismo bili nagrajeni niti s točko. Špancem smo onemogočili njihovo igro ter jim vsilili naš slog in ritem, toda na koncu je odločila kakovost posameznikov. Oba gola smo dobili v najbolj nemogočih trenutkih: prvega na začetku tekme, drugega pa, ko smo bili boljši v igri. Škoda,« je ocenil reprezentant Đoni Novak, v sezoni 1999/2000 član francoskega Sedana. Ker je Srbija na drugi tekmi premagala Norveško z 1:0 (strelec zmagovitega gola je bil Milošević, ki je pred tremi meseci dobil nogo kot selektor Bosne in Hercegovine), so imeli Slovenci pred dvobojem s Skandinavci še možnosti za napredovanje v četrtfinale.
Pred zadnjim krogom 21. junija 2000 je bila v najboljšem položaju Jugoslavija (4 točke), za njo sta bili Norveška in Španija (po 3), zadnja pa Slovenija (1). Ta je v nizozemskem Arnhemu za napredovanje v četrtfinale nujno potrebovala zmago in ugoden izid na tekmi Španija – Jugoslavija, Norveška pa je računala, da ji bo za to dovolj že točka. A po medsebojnem remiju (0:0) sta morali obe predčasno spakirati kovčke in odpotovati domov. Špansko-jugoslovanski obračun se je končal z zmago Španije s 4:3, ki je zaostajala z 0:1, 1:2 in 2:3, a v sodnikovem dodatku sta Gaizka Mendieta v 94. minuti in Perez Alfonso minuto kasneje zadela za preobrat in zmago s 4:3.
Grdo nadaljevanje pravljice
Čeprav sta obe reprezentanci zbrali po štiri točke, je bila Jugoslavija zaradi večjega števila doseženih golov (7) druga pred Norveško, ki je na treh tekmah zadela le enkrat, čeprav je imela tudi takšna zvezdnika, kot sta bila Tore Andre Flo (Chelsea) in Ole Gunnar Solskjaer (Manchester United). Slovenija je bila zadnja z dvema točkama in z razliko v golih 4:5, najboljši igralec in strelec Zlatko Zahović pa vseeno ni bil razočaran. »Nobena od treh reprezentanc nas ni nadigrala. Na vseh tekmah smo enakovredno kosali z nasprotniki, večji del smo bili celo boljši. Za četrtfinale nam je zmanjkalo izkušenj, nekaj zbranosti in sreče. Norveška je bila najslabša reprezentanca v skupini, saj igra staromoden nogomet. Zadovoljen sem, da smo ji preprečili pot v četrtfinale, ki si ga ni zaslužila,« je ocenil Zlatko Zahović, s 35 zadetki še vedno prvi strelec Slovenije vseh časov.
Slovenska nogometna pravljica se je po EP 2000 nadaljevala z uvrstitvijo na prvo SP 2002 v Južni Koreji in na Japonskem. A namesto rezultatskega presežka sta Katanec in Zahović z medsebojnimi besednimi izpadi poskrbela za afero, zaradi katere je Zaho moral predčasno zapustiti tekmovanje, po skupinskem delu s tremi porazi na treh tekmah (Španija 1:3, Južnoafriška republika 0:1, Paragvaj 1:3) pa tudi reprezentanca. Takoj po SP je Katanec odstopil, nasledil pa ga je Bojan Prašnikar, za katerega je bil to že tretji selektorski mandat.
