Na uvodnem SP leta 1930 v Urugvaju je nastopilo 13 reprezentanc, v Italiji 1934 prvič 16, v Franciji 1938 ena manj, na prvem po drugi svetovni vojni leta 1950 v Braziliji pa spet le 13. Med svetovno elito je na sedmih mundialih od Švice 1954 do Argentine 1978 igralo po 16 ekip, Španija 1982 je premierno prinesla 24 reprezentanc, v Franciji 1998 se je številka povzpela na 32, letos pa že na neverjetnih 48. A očitno bo že čez štiri leta padel nov rekord, kajti lani je Južnoameriška nogometna zveza (Conmebol) vložila uradni predlog za širitev tekmovanja na 64 reprezentanc, zdaj pa naj bi o tem razpravljala tudi Fifa. »Če želite organizirati svetovno prvenstvo, morate to narediti za celoten svet, ne le za Evropo in Južno Ameriko. Vsaki državi bi moralo biti dovoljeno sanjati o nastopu na mundialu,« je prepričan predsednik Gianni Infantino, 56-letni švicarski pravnik, ki je na Fifinem čelu od leta 2016. »Le poglejte letošnje SP. Lahko vidite, da je kakovostna raven ekip zelo visoka in da se po vsem svetu še naprej dviguje. Če manjšim državam ne namenite priložnosti za sodelovanje na prvenstvu, jim bo zmanjkalo motivacije za nadaljnje izboljšanje.«
Prvo tekmovanje z 48 reprezentancami in 104 tekmami, ki je trajalo rekordnih 39 dni, je prineslo tudi rekordne finančne dosežke. Fifa naj bi ustvarila kar 15 milijonov dolarjev prihodkov (skoraj 13 milijard evrov oziroma okoli 80 odstotkov več kot v Katarju 2022), čeprav jih je sprva načrtovala »le« 13 (dobrih 11 milijard evrov), nagradni sklad je znašal 871 milijonov dolarjev (skoraj 750 milijonov evrov) … A širitev z 32 na 48 reprezentanc ni spremenila kakovostnega razmerja moči na svetovnem nogometnem zemljevidu: Evropa je imela v četrtfinalu kar šest ekip od osmih (še Argentina in Maroko), v polfinalu tri od štirih (še Argentina), Južna Amerika kot druga najuspešnejša celina pa le štiri med elitno šestnajsterico. Za nameček sta vseh dosedanjih 23 naslovov svetovnega prvaka osvojili zgolj dve celini: Evropa 13, Južna Amerika pa deset. In to kljub temu, da je zadnja širitev SP največ dodatnih mest med 48 reprezentancami prinesla Afriki in Aziji, najmanj glede na prejšnjo udeležbo pa prav Evropi in Južni Ameriki.
Na drugem koncu sveta le po ena tekma v treh državah
»Naslednji mundial bo doma. Prihaja v Urugvaj, Argentino in Paragvaj, kar je odlična priložnost, da 100-letnico prvega svetovnega prvenstva v zgodovini obeležimo tudi s 64 reprezentancami,« je na družbenih omrežjih zapisal Alejandro Dominguez, predsednik Conmebola. Uradni gostitelji SP 2030 bodo sicer Španija, Portugalska in Maroko, ob stoletnici tekmovanja pa bodo po eno tekmo gostili Urugvaj (Montevideo), Argentina (Buenos Aires) in Paragvaj (Asuncion). Urugvaj kot gostitelj prvega mundiala (dobil ga je kot aktualni olimpijski prvak in nato osvojil naslov prvaka), Argentina kot svetovna velesila, v Paragvaju pa je sedež Conmebola. Vse tri tekme naj bi bile na začetku, da bi imele reprezentance dovolj časa za dolgo potovanje in privajanje na časovno razliko za nadaljevanje v svojih skupinah v Španiji, na Portugalskem in v Maroku.
A že brez širitve na 64 reprezentanc je predvideno rekordno dolgo, kar 44-dnevno tekmovanje, ki bo trajalo od 8. junija do 21. julija 2030. Ob morebitnem novem sistemu bi se mundial seveda še dodatno krepko raztegnil in bi dobil tudi nov termin, število letošnjih 104 tekem pa bi se povečalo na kar 128. Letos je prvenstvo potekalo na 16 prizoriščih v treh državah, čez štiri leta pa bo v šestih državah kar 20 prizorišč: v Španiji 11, v Maroku šest in na Portugalskem tri. Največja stadiona naj bi bila objekt Hasan II. v Casablanci, kjer bo po prenovi na največjem stadionu na svetu kar 115.000 sedežev, in prav tako prenovljeni Camp Nou (105.000).
Čeferin in Löw sta proti
Toda takšen megalomanski projekt SP 2030 s 64 reprezentancami ima poleg zagovornikov tudi zelo veliko kritikov. Med njimi je tudi Aleksander Čeferin, predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa), ki je že za letošnji mundial z 48 ekipami dejal: »To je bila slaba ideja. Takšna širitev ni dobra za nogomet, saj med drugim prinaša ogromno tekem, ki so popolnoma nezanimive.« Na njegove besede so se odzvali debitantke med svetovno elito (Zelenortski otoki, Curacao, Uzbekistan), Haiti in Kongo (nastopila sta prvič po letu 1974), izjavo so podprle tudi nogometne zveze Alžirije, Tunizije, Maroka, Egipta, Gane, Senegala, Slonokoščene obale in Južne Afrike: »Nogomet ne pripada samo izbrani skupini narodov. Njegova moč je njegova univerzalnost. Zato zavračamo stališče predsednika Uefe. Menimo, da mora nogomet rasti in ponujati priložnosti, navdihovati nove generacije in poskrbeti za svetovno naravo našega športa. Vsaka tekma šteje. Za naše države nepomembne tekme na SP ne obstajajo. Vsaka država, ki se uvrsti na tekmovanje, si zasluži spoštovanje, vsaka si je udeležbo športno in pošteno priigrala na igrišču.«
Večina nogometnih trenerjev, selektorjev, igralcev in funkcionarjev se sicer izogiba konkretnim ocenam o (ne)smiselnosti širitve SP. Eden redkih javnih kritikov je tudi Joachim Löw, nekdanji selektor Nemčije, ki je reprezentanco vodil kar 15 let (od 2006 do 2021). »To se mi zdi povsem pretirano in nesmiselno, vprašljiva pa je tudi logistična izvedba. Zdravje in kakovost igralcev morata biti vedno na prvem mestu. Turnir bi postal preveč razvlečen in nezanimiv, športna vrednost določenega dela tekem pa bi drastično padla. Že letošnjih 48 reprezentanc je prineslo določeno izgubo kakovosti in konkurenčnosti. Upam, da mi manj kakovostne reprezentance tega ne bodo zamerile, a na svetovnih in evropskih prvenstvih gledalci želijo in hočejo videti tekme na najvišji ravni,« meni 65-letni Joachim Löw, ki je z Nemčijo osvojil pet kolajn na velikih tekmovanjih: dve na SP (zlato 2014, bron 2010) in tri na EP (srebro 2008, bron 2012 in 2016).