»Hvala ti, nogomet! Oblikoval si me, postavil izzive, me naučil vstati, ko sem padel, in ceniti vsak korak na poti. Omogočil si mi uresničiti sanje, ki so se mi kot otroku zdele nemogoče, in spoznati neverjetne ljudi na igrišču ter zunaj njega,« naj bi zapisal ob domnevnem slovesu. Že naslednji dan po objavah, ki so se pojavile 28. decembra, je Edinson Cavani razjasnil situacijo. Ta datum sovpada z dnevom šal v Španiji in Latinski Ameriki, imenujejo ga Dia de los Santos Inocentes, primerljiv pa je z našim 1. aprilom. V pogovoru za latinskoameriški športni televizijski kanal DSports je nekdaj izjemni napadalec poudaril, da še ni končal kariere, da se pripravlja na novo sezono z Boca Juniors in da ga čakajo novi izzivi tudi v letu 2026.
»Danes se zavedam, kako deluje svet družbenih omrežij. To je del nogometnega šova. Sam pa sem tukaj, da dam vse od sebe in se osredotočim na prihodnost z ekipo Boca Juniors. Želim vam vse najboljše, in če bo bog dal, bo to odlično leto,« je dejal za argentinski časopis La Nueva. Hkrati je priznal, da iztekajoče se leto pri Boci Juniors zaradi težav s poškodbami ni bilo na ravni pričakovanj.
Čeprav je, ne glede na vse, še vedno nekaj dvomov o koncu njegove kariere, to ne zmanjšuje njegove veličine. Že dolgo velja za sinonim profesionalnosti, prizadevnosti in odločnosti, s svojim pristopom pa je zaznamoval klubski in reprezentančni nogomet na najvišjih ravneh.
Pot od Salta do Sicilije
Cavani je odraščal v družini, v kateri je bil nogomet del vsakdanjika. Tudi njegova starejša brata, Walter Guglielmone in Christian, sta bila profesionalna nogometaša. Že kot mlad fant je pokazal nadarjenost in sposobnost izkoristiti vsak trenutek za napredek. Kot vzornika je večkrat izpostavil Gabriela Batistuto, legendarnega argentinskega napadalca, po katerem se je zgledoval predvsem pri gibanju v kazenskem prostoru in odločnosti pred golom. »Batistuta ni bil tipičen napadalec. Bil je močan nogometaš, neverjetno učinkovit pred golom. Vedno sem ga poskušal posnemati. Še danes ga, vsaj malo,« je večkrat poudaril.
Profesionalno pot je začel pri urugvajskem Danubiu, leta 2007 pa prestopil v italijanski Palermo, kjer se je moral prilagoditi evropskemu nogometu. Kasneje je igral za Napoli, kjer je postal eden najučinkovitejših napadalcev v Italiji. »V Urugvaju sem trdo delal, priložnost v Palermu pa sem moral zgrabiti – druge možnosti ni bilo.«
Pariški rekorder in razcvet kariere
Leta 2013 je prestopil v Paris Saint-Germain, kjer je ostal sedem sezon in postal najboljši strelec kluba v svojem obdobju. Vedno je ostajal zvest svojemu načelu, da mora napadalec najprej služiti ekipi in ne lastni statistiki. V Parizu je igral ob zvezdnikih, kot so Zlatan Ibrahimović, Neymar in Kylian Mbappe, ki ga je pozneje prehitel na večni klubski lestvici.
»Rezultati ekipe morajo biti vedno nad osebnimi ambicijami. V PSG sem se počutil zaupanja vrednega in imel privilegij igrati na najvišji ravni ene najboljših lig na svetu. Tudi ko nismo dosegli vseh ciljev, me je to le motiviralo, da dam vse od sebe in v ospredje postavljam dobrobit ekipe,« je dejal ob prestopu v Manchester United. Po dveh letih je zapustil Anglijo, se za leto dni preselil v Valencio, predlani pa se vrnil v Južno Ameriko, kjer je podpisal za Boca Juniors.
V reprezentanci Urugvaja je debitiral leta 2008 in postal del ene najuspešnejših generacij skupaj z Luisom Suarezom. Skupaj sta skrbela za stabilnost, borbenost in nepopustljivost celotne ekipe. Bil je del zmagovalne generacije, ki je leta 2011 osvojila južnoameriško prvenstvo. Uradno se je od izbrane vrste poslovil lani, vendar je zadnjo tekmo odigral že 2. decembra 2022 na svetovnem prvenstvu v Katarju ob zmagi nad Gano z 2:0. V 14 letih je zbral 136 nastopov in 58 zadetkov. Pred njim je le Suarez, ki je dosegel enajst golov več.
Svoj mir najde v Saltu
Cavani je izrazito zaseben človek. Z ženo Mario Soledad Cabris ima dva sinova, Bautisto in Lucasa, ki jima pušča prosto izbiro na življenjski poti. Poleg tega je predan evangelijski kristjan in povezan s svojo družino, kar mu, kot pravi, daje stabilnost zunaj igrišča. Rad se umakne v rodno mesto Salto, kjer najde mir in ravnovesje, ki ga nogomet pogosto ne dopušča. Tekoče govori špansko, francosko in italijansko, ob urugvajskem pa ima tudi italijanski potni list zaradi igranja v Italiji in italijanskih korenin. Njegovi stari starši po očetovi strani so bili namreč iz Maranella. Leta 1929 so se preselili v Argentino, kasneje pa v Montevideo.