Štiridesetletni Luka Elsner je slovenska trenerska zgodba o uspehu minule nogometne sezone. Z Le Havrom, najstarejšim francoskim klubom, se je kot presenečenje sezone in prvak ligue 2 uvrstil v prvo francosko nogometno ligo, ki sodi med pet najmočnejših lig na svetu. Del priprav na novo sezono je Le Havre opravil tudi na Gorenjskem.

Prihajate iz znane nogometne družine. Svet pozna vašega dedka dr. Branka Elsnerja, trenerja, pa vašega očeta, tudi nogometaša, Marka Elsnerja. Ste z uvrstitvijo v prvo ligo dosegli trenerski vrhunec in stopate v njune čevlje?

O tem se nisem nikoli spraševal, vsaj korak v pravo smer pa sem naredil. Deset let sem v trenerstvu, kjer je pač tako, da te merijo po uspehih, kako daleč si prišel. Če gledamo karieri dedka in očeta, sta različni. Oče je bil neverjeten nogometaš, nogometni romantik, ki mi je razkril vso lepoto nogometa in željo, da se odigra lepo. Medtem ko je bil dedek univerzitetni strateg, ki mi je razkril to, da so pomembni procesi in da je urejen način delovanja velikega pomena. To se pri meni zdaj meša, če bom pa lahko še sam kaj dodal k našemu imenu, bo toliko bolje.

Vaši geni so zelo nogometni. Če bo ta mešanica dala rezultat, ob vašem osebnem pečatu, seveda, bi tudi slovenski ljubitelji nogometa lahko imeli kaj od tega. Očitno tudi francoski, saj je vaš klub vendarle prvak druge lige.

Zagotovo je to moj največji uspeh. Že prebiti se v tujino je precej težko, da pa v nepričakovani sezoni dosežem z ekipo tak uspeh, je prijetno darilo zame, za mojo družino in vse, ki so bili v klubu. Ko smo bili v odprtem avtobusu na proslavi v mestu, smo si s strokovno ekipo rekli, da bi tega še. Naj traja. Uspeh je tisto, ki povezuje ljudi, daje veselje in ko doživiš take trenutke, postaneš še bolj lačen zmag. V ekipi imamo trenerja vratarjev, ki je kot igralec osvojil dvanajst ali trinajst titul, ampak mu tega nikoli ni dovolj. Seveda bi bil prihodnje leto uspeh, da se obdržimo v ligi, ampak že zdaj je to najpomembnejši trenutek v moji dosedanji karieri.

Statistika je bila impresivna, v prvenstvu ste na 38 tekmah dosegli 20 zmag, 15 remijev in le tri poraze. Kaj je bil ključ uspeha?

Ključni faktor je bila kohezija ekipe, način, kako so se mladi in starejši povezali, kako smo vpeljali zgodbo, kjer so počasi vsi začeli verjeti v naše sposobnosti, mogoče celo živeli v iluziji, da smo to sposobni doseči. Moč kolektiva je prvi faktor našega uspeha, ker nismo imeli igralcev, ki bi izstopali po številu zadetkov ali talentu. Drugi faktor je delo. Trenirali smo ogromno, sedemkrat tedensko, poskušali biti taktično tako urejeni, da onemogočimo nasprotniku situacije za zadetek. Sezono smo končali z 19 prejetimi zadetki, kar je izenačenje rekorda v drugi ligi. Torej z močno obrambo.

Kakšen je bil sistem igre?

Kombinirali smo pritisk visoko na nasprotnika, želeli odvzeti žogo in jo držati tako dolgo, kolikor gre. Po statistiki smo imeli 56 odstotkov igralnega časa žogo v posesti, kar nas uvršča na drugo ali tretje mesto. To je poskus dominantnega nogometa, ki sicer v ofenzivi ni bil tako produktiven, ampak nam je dajal dobro kontrolo nad tekmo. Igralci, stroka in vodstvo smo delovali kot eno, kar nam je dalo veliko moč.

Bordeaux je imel 40 milijonski proračun, tudi vaši konkurenti, na primer Saint-Etienne ali Metz, so imeli več od vaših 13 milijonov evrov. Koliko bo v vaši klubski blagajni zdaj?

Zdaj bo v blagajni našega kluba med 30 in 35 milijonov, več bo od TV-pravic, več bo sponzorskega denarja, a se tudi stroški dvignejo. Če želimo ostati v ligue 1, bomo morali pripeljati še kar nekaj igralcev. Prvo leto, ko preskočiš prag, ni prav nič zabavno, ker so finančne potrebe zelo velike, prihodki pa niso tako visoki kot pri tistih, ki so že v ligi.

Bo Stade Ocean bolj poln?

Letos smo ga razprodali trikrat, sprejme 25.000 ljudi. Dobro kaže, ker smo prodali že 11.000 sezonskih vstopnic, na toliko smo prodajo tudi blokirali.

Koliko pa stane sezonska vstopnica?

160 evrov.

Ste spremljali Žana Vipotnika, ki je iz Maribora prestopil v Bordeaux?

Da, ampak cena je bila za naš klub previsoka, poznali smo številke. Če sem prav informiran, gre za okoli tri milijone za prestop in bonuse v višini kakšnega milijona, torej skupaj štiri milijone, kar pa je že polovica našega proračuna za nakupe. Potrebujemo od osem do deset igralcev.

Kako ocenjujete Vipotnikov
novi klub?

Če se bo dobro adaptiral, bi lahko zbral 15, 20 zadetkov na sezono. Bordeaux je namreč dominantna ekipa v ligi, ki velikokrat pripelje žogo v kazenski prostor, Vipotnik pa je v kazenskem prostoru v vsakem položaju učinkovit, ima dobro gibanje. Želim mu uspešno sezono, če bo pri teh številkah, bo tudi hitro na vidiku top klubov.

Ste spremljali še koga
iz slovenske lige?

Smo, ampak problem so zneski. Svit Sešlar je bil za nas zanimiv, a je zneskovno nedosegljiv.

Kako vroči so trenerski stolčki v Franciji? Bodo za vas zaradi napredovanja kriteriji to sezono drugačni?

Težko nam bo, treba se bo boriti, trenerski stolček v Franciji je enako vroč kot kjerkoli drugje. Če gledamo statistiko, je več kot polovica klubov na svetu v prejšnji sezoni zamenjala trenerje. Ko 20 ekip začne sezono, jih deset konča z drugim trenerjem. Trenerska služba ni dolgoročna, zato pa se moramo toliko bolj zavedati, da je treba delati iz dneva v dan in iz tekme v tekmo.

V klubu Le Havre je več sezon igral Džoni Novak, nekaj tekem tudi Milan Osterc. Se ju še kdo spomni?

Novaka se zelo dobro spomnijo starejši navijači, tudi moj asistent, trener za napadalce, ki je bil takrat mlad igralec, in vsi ga zelo cenijo.

Gotovo tudi vašega, pred tremi leti umrlega očeta Marka, ki je po Olimpiji in Crveni zvezdi, bil je tudi jugoslovanski in slovenski reprezentant, več sezon igral za Nico, kjer ste živeli. Ste pol Francoza ali stoodstotni Slovenec?

To me je vprašal tudi francoski novinar. Seveda se počutim Slovenca, domovina je le domovina. Resda sem preživel več kot 20 let v Franciji, kar pusti pečat, ti da del identitete, danes se v družbi Francozov lahko počutim Francoza. Ampak kri se ne menja, moje korenine so v Sloveniji in me vedno vleče nazaj.

Vas o očetu ob nogometnih debatah še kdo kaj vpraša?

Vse manj, nove generacije ne poznajo več tistega obdobja, v Nici pa je spomin nanj močan, ker je pustil velik pečat. Pred dvema letoma mu je klub posthumno podelil kip z majhnim orlom, simbolom kluba, in ga tako priznal kot večnega v zgodovini Nice.

Kaj pa slovenski nogomet? Kaj mu manjka za naslednji večji korak?

Morda tu in tam malo sreče. Ustvarili smo si iluzijo, da redno spadamo na velika tekmovanja, kar pa pri naših resursih zelo težko dosežemo. Gre za vprašanja povezanosti, ustvarjanje državnega duha, da dobimo to moč, kjer se ljudje zberejo v skupnem cilju, da potegnejo naprej celotno državo. Ustvariti je treba magično atmosfero, kjer cel narod podpira ekipo, kot nam je že uspevalo. Zdi se mi, da neki obrisi v reprezentanci obstajajo, ampak reprezentanca je enostavno samo slika tistega, kar proizvajajo klubi. Da nas ni bilo v evropskih tekmovanjih že dolgo časa, zavira vse skupaj.

Torej vidite na klubski ravni
največji izziv?

Tukaj se bo reševala celotna zadeva, tukaj se bo dala priložnost mladim, da se razvijejo v dobrem tekmovanju. Spomnim se, ko sem kot nogometaš Domžal igral proti evropskemu Mariboru. To je bila tako močna ekipa, da je dajala referenco, kje mora biti naš nogomet, da lahko konkurira v Evropi. Želim si, da bi se vrnili na to raven močnega klubskega nogometa. Seveda je vanj treba vlagati, hkrati pa vem, kako je težko zbirati proračun, da lahko sestaviš dovolj močno ekipo, da lahko konkurira v Evropi.

Bi vas zanimalo selektorsko mesto
v Sloveniji?

Zdaj ne, ker nisem tega sposoben, v prihodnosti pa ja. To je najboljša služba v državi, kar zadeva nogomet. Ker je to nekaj več kot klub, ker gre za pripadnost, ampak to je še daleč, ker nimam teh sposobnosti.

Čast je to gotovo velika, ambicija
pa torej tudi?

Če bodo moje sposobnosti takšne, če bo reprezentanca to potrebovala in če se to ujame, bi bila to zagotovo čast.