Argentina (31 točk), Ekvador (23), Urugvaj, Brazilija in Paragvaj (vse tri po 21 točk) ter Kolumbija (20) – to je tudi po 14 krogih od skupno 18-ih vrstni red južnoameriških kvalifikacij za svetovno prvenstvo v nogometu, ki bo v Severni Ameriki poleti naslednje leto, in teh šest držav si je verjetno že zagotovilo nastop na tem mundialu (tja se uvrsti prvih šest ekip iz južnoameriških kvalifikacij). Ker je sedmouvrščena Venezuela zbrala 15 točk in ker so do konca kvalifikacij le še štirje krogi (največ 12 možnih točk), je Argentina na SP že uvrščena tudi teoretično, zelo verjetno pa bo že po naslednjem kvalifikacijskem oknu v juniju jasno, da bo tam sodelovalo vseh šest trenutno najvišje uvrščenih in prej naštetih reprezentanc, ki pa so verjetno (razen tokrat porazno slabega Čila) tudi najboljše, kar južnoameriški nogomet premore.
Argentina si je, da bo vse skupaj toliko slajše, uvrstitev na mundial v tem marčevskem kvalifikacijskem oknu priigrala z zmagama proti dvema najtežjima in najbolj tradicionalnima rivaloma, Urugvajem (z zmago v gosteh na Centenariu z 0:1) in danes proti Braziliji doma na prepolnem Monumentalu v Buenos Airesu pred 85 tisoč gledalci s 4:1 (Alvarez, Fernandez, Mac Allister, G. Simeone; Cunha). Posebej sladka je prav današnja zmaga proti sosedom, predvsem zaradi načina, na katerega so jo dosegli: s popolno dominacijo v igri, s prevlado na igrišču, kakršne proti Brazilcem ne pomnimo. Navsezadnje slednji še nikoli v kvalifikacijah za SP niso prejeli štirih zadetkov, današnji poraz pa spominja na tistega pred 11 leti v polfinalu domačega mundiala proti Nemčiji (1:7). Oziroma kot je dejal po tekmi strelec prvega gola za Argentino, napadalec madridskega Atletica Julian Alvarez: »Če bi danes igral Messi, bi jim nasuli še tri gole več.«
Moč Argentine se že dolgo, v zadnjih tekmah pa sploh, kaže v tem, da imajo standardno prvo postavo reprezentance, ki jo zna na pamet vsak osnovnošolec in kjer ni prostih »delovnih mest«. Ekipa je znana vnaprej: E. Martinez; Tagliafico, Otamendi, Romero, Molina; De Paul, Fernandez, Mac Allister, Messi; L. Martinez, Alvarez. Drugi igralci pridejo v ekipo samo v primeru kazni zaradi kartonov ali poškodb prvokategornikov – natanko to pa se je zgodilo v marčevskih kvalifikacijah, ko sta zaradi poškodb manjkala Leo Messi in Lautaro Martinez, z naskokom najboljša strelca v reprezentanci, pa se Gaučem to sploh ni poznalo. Najbolje je svojo priložnost v napadu namesto Lautara izkoristil krilni napadalec francoskega Lyona Thiago Almada, ki je z evrogolom prinesel zmago proti Urugvajcem, pa tudi proti Braziliji je igral izvrstno; enako pa je Messijevo vlogo v zvezni vrsti proti brazilskim kariokam odlično prevzel Leandro Paredes (Roma). Dodajmo, da so Argentinci drugi zadetek proti Braziliji dosegli po poldrugi minuti posesti žoge in neštetih podajah, v katerih se je brazilska obramba izgubila, pa tudi vsi drugi zadetki so bili plod kombinatorne igre, kakršno ponavadi pripisujemo španskim klubskim velikanom v najboljših izdajah. Argentina je tako »sporočila«, da gre naslednje leto resno v obrambo svetovnega naslova; čeprav se štirje evropski finalisti lige narodov (Francija, Španija, Nemčija in Portugalska) ter Anglija zdijo močni protikandidati, pa je dejstvo, da bo Argentino s svetovnega prestola zelo težko sklatiti.
Prav nasprotni problem kot Argentinci pa imajo Brazilci, ki se bodo sicer očitno uvrstili na svetovno prvenstvo (trenutno so na 4. mestu lestvice), vendar v podobi z današnje tekme z Gavči nimajo na SP v Severni Ameriki nobenih možnosti. Če je argentinsko prvo postavo in tudi vse igralske menjave mogoče vnaprej točno napovedati, pa je verjetnost pravilne napovedi prve brazilske postave enaka verjetnosti zadetka sedmice na lotu. Razen obrambnega kapetana Marquinhosa in napadalne trojice Raphinha-Rodrygo-Vinicius standardnih članov ekipe sploh ni več; tokrat v ekipi celo ni bilo prvih dveh vratarjev, saj sta Allison in Ederson poškodovana, tako da je branil Bento iz savdskega Al Nassra, ranljivost obrambe pa je dodala odsotnost Gabriela, namesto katerega je igral Murillo (Nottingham Forest), ki je bil posredno udeležen kot sokrivec pri vseh treh prvih zadetkih Argentine. Še največja težava pri Braziliji pa je popolna odsotnost kakršne koli smiselne igre v zvezni vrsti, zaradi česar sicer odlična napadalna trojica sploh ne pride do žog in priložnosti; te nastajajo povsem slučajno, če sploh. Oziroma kot je po tekmi rekel Vini: »Imamo ogromno dela. Do SP je malo več kot leto dni in imamo zelo malo časa, da ugotovimo, kaj vse pri nas ne deluje.«
Presenečenje tokratnih kvalifikacij ostaja Ekvador, ki je v tokratnem oknu najprej premagal Venezuelo (2:1) in remiziral s Čilem (0:0) in ostaja na 2. mestu lestvice. Urugvaj je, kot rečeno, najprej doma izgubil z Argentino in potem še remiziral z Bolivijo (0:0) v tekmi, ki je bila v El Altu odigrana na 4000 m nadmorske višine; Urugvaj je na 3. mestu lestvice sicer zelo blizu uvrstitve na SP. Kolumbija, sicer zelo perspektivna reprezentanca, je največji poraženec zadnjih krogov: v marcu je najprej izgubila z Brazilijo (1:2), potem pa doma remizirala s Paragvajem (2:2) in tako zdrsnila na 6. mesto lestvice in se bo enako kot petouvrščeni Paragvajci še najbolj borila za uvrstitev na SP v Ameriki naslednje leto. Venezuela in Bolivija na 7. in 8. mestu (15 oziroma 14 točk) lahko samo upata na večje zdrse bolje uvrščenih ekip na prihodnjih štirih tekmah, čeprav to ni posebej verjetno, medtem ko sta se zadnjeuvrščena Peru in Čile (oba po 10 točk) od upov po nastopu na SP 2026 bržčas že poslovila, še posebej slednji, ki v 15. krogu 4. junija igra še proti svetovnim prvakom Argentincem.
