Ko je Romunija 26. marca na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij klonila proti Turčiji z 0:1 in je bilo s tem jasno, da ne bo potovala na svetovno prvenstvo, so bili tamkajšnji navijači sila razočarani. A nič jih ni moglo pripraviti na to, kar je sledilo. Medtem ko se je izbrana vrsta pripravljala na prijateljsko tekmo s Slovaško, se je med treningom zgrudil selektor Mircea Lucescu. Osemdesetletnega strokovnjaka so odpeljali v bolnišnico, kjer so mu diagnosticirali hude srčne aritmije, vstavili so mu tudi srčni spodbujevalnik. Ko je že kazalo, da ga bodo izpustili v domačo oskrbo, je doživel srčni infarkt, nekaj dni kasneje pa umrl.
Hagiju že pri 20 letih zaupal kapetanski trak
Mircea Lucescu je nogomet razumel drugače kot večina – ne le kot igro, temveč kot način razmišljanja in življenja. Ko je oblekel dres Dinamo iz Bukarešte, je hitro postalo jasno, da ne gre za običajnega igralca. Premogel je izredno nogometno inteligenco, saj je bil vedno korak pred drugimi, igro pa je bral z redko videno natančnostjo. Postal je simbol kluba, z njim osvojil številne lovorike in si prislužil mesto v reprezentanci, kjer je kot kapetan nastopil tudi na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Mehiki.
Že takrat je bilo očitno, da se njegova nogometna zgodba ne bo končala na igrišču. Proti koncu igralske kariere je stopil v dvojno vlogo igralca in trenerja. Nogomet ga ni zanimal le kot tekmovanje, temveč kot sistem, ki ga je mogoče razumeti, izboljšati in nadgraditi. Ko je v začetku 80. let prevzel romunsko reprezentanco, ni imel na voljo največjih zvezd, imel pa je jasen cilj in vizijo. Leta 1984 jo je popeljal na evropsko prvenstvo, nato pa danes romunski legendi Gheorgheju Hagiju omogočil debi v dresu z državnim grbom že pri 18 letih, pri 20 pa mu zaupal kapetanski trak.
Njegova pot ga je nato vodila v Italijo, kjer je nogomet takrat zahteval popolnost v vseh pogledih. V klubih, kot so Pisa, Brescia in Inter, se je soočil z realnostjo vrhunskega evropskega nogometa. Ni vedno zmagoval, a prav v teh letih je izoblikoval svojo filozofijo – kombinacijo discipline, taktične prilagodljivosti in neprestane želje po napredku. Tam je izrekel tudi eno svojih najbolj znanih misli, da je trener dober le toliko, kot je dober njegov zadnji rezultat, kar je odražalo njegovo razumevanje krutosti profesionalnega športa. Prelomno obdobje je sledilo v Turčiji, kjer je končno okusil tudi največje mednarodne uspehe. Z Galatasarayem je osvojil evropski superpokal in domače prvenstvo, slednje mu je nato uspelo tudi z Bešiktašem, pri čemer so njegove ekipe igrale prepoznaven, energičen in taktično dovršen nogomet.
Šahtar najbolj zaznamoval njegovo kariero
Leta 2004 je sprejel izziv, ki je zaznamoval njegovo kariero bolj kot kateri koli drugi. Ko je prevzel Šahtar Doneck, klub ni spadal med evropsko elito, a pod njegovim vodstvom se je to hitro spremenilo. V dvanajstih letih je zgradil ekipo, ki je imela prevlado v Ukrajini in hkrati pustila pečat v Evropi. Njegova odločitev, da v klub pripelje številne brazilske igralce, je bila sprva presenetljiva, a se je izkazala za revolucionarno. Združil je tehnično dovršenost južnoameriškega nogometa z disciplino evropskega pristopa in ustvaril moštvo, ki je leta 2009 osvojilo pokal Uefa, današnjo evropsko ligo.
Lucescu nikoli ni bil človek, ki bi se ustavil. Njegova kariera je trajala praktično do smrti. Skupno je vodil več kot 1600 tekem in osvojil številne lovorike, a ga to ni definiralo toliko kot njegova predanost nogometu. Tudi v poznih letih ni izgubil želje po delu. Ko se je vrnil na klop romunske reprezentance, ni šlo za simbolično potezo, temveč za nadaljevanje zgodbe, ki je ni znal zaključiti. Nogomet je ostal njegova stalnica, njegov vsakdan in njegova identiteta. Vse do zadnjih dni.