Ko imamo pred očmi človeka, ki je brez las, se praviloma spomnimo na njega. Pierluigija Collino, sodnika, čigar avtoriteta na igrišču ni poznala meja. Bil je med nogometaši in trenerji spoštovan in ni potreboval povišanih tonov, da bi ga slišali. Zato ne čudi, da velja za najboljšega sodnika vseh časov in nekoga, ki mu prisluhnejo še danes. Ni mu dolgčas, saj je še vedno poklicno vpleten v nogomet kot predsednik komiteja za sodnike pri mednarodni zvezi Fifa. Njegova najnovejša zamisel je, da bi uporabljali tehnologijo Var tudi za pregled odločitev pri kotih, želi pa si, da bi to zamisel udejanjili že prihodnje leto na svetovnem prvenstvu v ZDA, Kanadi in Mehiki.
»Mislim, da bi moral biti cilj vseh nas sprejemanje pravilnih odločitev na nogometnem igrišču. Škoda bi bilo, če izid tekme ne bi bil odvisen od tega, kaj storijo igralci, ampak od napake tistega, ki sprejema odločitve. Pri kotu tako ali tako pride do zavlačevanja, ko se čaka, da pridejo branilci v napad. To traja od 10 do 15 sekund. Če imamo v tem času jasne dokaze, da kot ni bil pravilno dosojen, je težko razumeti, zakaj bi zamižali in upali, da iz te napačne odločitve ne bo nastalo kaj spornega,« je dejal danes 65-letni Italijan
Vratarju Oliverju Kahnu ni prinesel sreče
Rojen je bil v Bologni, kjer je tudi diplomiral iz ekonomije. V mladostniških letih je igral nogomet za lokalno moštvo, že leta 1977 pa se je udeležil tečaja za sodnike, saj je ugotovil, da mu je ta poklic blizu. Le deset let je potreboval, da je začel soditi v tretji italijanski ligi, v serie A pa je prvo tekmo sodil leta 1991. Po vsega 43 odsojenih tekmah ga je Fifa uvrstila na seznam za mednarodne tekme. Dobil je priložnost na olimpijskih igrah v Atlanti, prvi vrhunec kariere pa je doživel, ko je leta 1999 sodil finale lige prvakov med Bayernom in Manchester Unitedom (1:2), ki ga je zaznamoval velik preobrat v sodnikovem podaljšku. Collina je tekmo označil kot eno najbolj nepozabnih v svoji karieri, hrup množice ob koncu tekme pa opisal kot levje rjovenje. Junija 2002 je sledila pika na i kariere, ko je sodil finalno tekmo svetovnega prvenstva med Brazilijo in Nemčijo.
»Collina je izjemen sodnik, o tem ni dvoma, toda žal nam ne prinaša sreče,« je pred tekmo dejal nemški vratar Oliver Kahn in imel v mislih več tekem, ki mu jih je sodil. Že omenjeni nesrečni poraz v finalu lige prvakov in poraz s 5:1 proti Angliji. Nemcem tudi v tretje ni prinesel sreče, saj so Brazilci finale dobili z 2:0. Zadnje veliko tekmovanje, na katerem je delil pravico, je bilo evropsko prvenstvo leta 2004, februarja 2005 pa je dosegel mejo 45 let, po kateri se mora sodnik upokojiti. Pogledali so mu skozi prste, tako da je lahko sodil dodatno leto. Tedaj je prišlo do manjšega spora, saj je podpisal sponzorsko pogodbo z Oplom, Opel pa je bil tedaj sponzor kluba AC Milan. Mnogi so v tem videli konflikt interesov, zato v zadnjem letu ni smel soditi tekem v Italiji. To se mu ni zdelo korektno, zato se je odločil za konec kariere. Se je pa nanj leta 2006 spravil šef Juventusa Luciono Moggi, ki je trdil, da sta Collina in Roberto Rosetti večkrat sodila v škodo njegovega kluba, kar pa se je izkazalo za neresnico.
Spoštovanje pravil je
ključna vrednota
»Naloga sodnika je zagotoviti, da se igra po pravilih. Kakovostno tekmo boste dobili le, če bo malo prekrškov in malo prekinitev. Na nogometnem igrišču je, tako kot v poslovnem svetu, spoštovanje pravil ključna vrednota. Zato bi lahko vlogo sodnika razumeli kot vlogo ponudnika storitev. Sodnik pogosto lahko vpliva na izid tekme, zato postane eden glavnih likov. V nasprotju s tem, kar nekateri pravijo, mislim, da najboljši sodnik ni tisti, ki se skriva. Najboljši sodnik je tisti, ki vedno sprejme odločitev, ko je to potrebno,« je njegovo mnenje. Vsem tehnologijam navkljub pa je dejstvo, da so se napake dogajale in se bodo še vedno dogajale. »To je podobno orientalski filozofiji: sprejeti moraš, da nič ni popolno. Delati napake je del posla. To je tveganje, ki ga moraš prevzeti. Ko se tekma predvaja v živo po televiziji, dve minuti kasneje vsi na igrišču vedo, da je sodnik naredil napako. Televizijski ljudje se pogovarjajo z novinarji ob igrišču, pogovarjajo se s klopmi in obvestijo igralce. Torej dve minuti po tem, ko sprejmeš odločitev, igralci natančno vedo, ali je bila enajstmetrovka res enajstmetrovka. In ti to povedo ter poskušajo vplivati nate.«
Collina je svojo ženo Gianno spoznal leta 1988 v Versilii, po poroki sta se jima rodili dve hčerki. Leta 2003 je izdal avtobiografijo z naslovom Moja pravila igre, po koncu športne kariere pa se je osredotočil na posel finančnega svetovalca. Potem ko je leta 2002 na svetovnem prvenstvu sodil tekmo med Japonsko in Turčijo, je postal priljubljen v deželi vzhajajočega sonca in se večkrat pojavil na televiziji. Zelo priljubljen je tudi v Turčiji, saj reprezentanca in klubi nikoli niso izgubili tekme, na kateri je sodil. Čeprav je bil od nekdaj povezan z nogometom, pa je njegov najbolj priljubljeni klub košarkarski, in sicer gre za Fortitudo iz Bologne. Ko so ga ob koncu kariere vprašali, katera tekme je bila zanj najtežja, je dejal: »Vsaka tekma je težka. Če kdaj misliš, da bo tekma lahka, ti bo manjkalo koncentracije in tvoja predstava bo trpela.« Collina je sicer postal plešast v obdobju, ko je začel soditi, saj je razvil hudo obliko alopecije. V tem času se ga je oprijel vzdevek Kojak, v spomin na priljubljenega plešastega igralca Tellyja Savalasa
