Riera: Slovenci ste morda res pogosto predobri ljudje

»V Celju se počutim odlično, ljubljenega in cenjenega. To mi pomeni več kot plača. Naprej je v vrsti uspeh, šele potem biznis. Če ni pravih ljudi za uspeh, nihče ne more narediti dobrega posla. In naš predsednik Valerij Kolotilo to razume, zato me je kar dvakrat pripeljal v klub. Lahko zaprem oči, ko sem z njim, on prav tako, to je znak zaupanja. Tako kot jaz zaupam predsedniku, igralci zaupajo meni. A vendarle ključ do uspeha zame ne obstaja. Če bi, bi vsakdo imel tak ključ in zmagoval. Imam pa opraviti z različnimi ljudmi v različnih okoljih in situacijah,  moja odgovornost je le od vsakega poiskati nekaj boljšega. Igralca ne omejujem in strogo usmerjam, predvsem mu zaupam. Enako kot velja v dobrem podjetju. Ne omejuj delavca, ampak mu zaupaj. Seveda predvsem, če zna več, če to sam želi. Vsako jutro mi igralci po telefonu odgovarjajo na vprašanja, kako utrujeni so, kako so spali in kako veseli so danes zjutraj. Vse z ocenami od 1 do 10. Vsi se morajo počutiti pomembne, tudi vsi na klopi, ker se le skupaj lahko dopolnjujemo, saj imamo iste cilje. Ni poanta v tem, kdo hoče več denarja, ampak predvsem, kdo je zadovoljen z manj. Igralci me morajo videti kot trenerja, ki bo iz njih naredil boljše igralce. Vsak dan! Zelo dobro vedo, kje so meje našega kroga, govorim o krogu discipline, krogu zaupanja in krogu organizacije. Čez rob kroga nihče ne stopi. Ali rečeno s prispodobo: imel sem črna očala, pa sem jih razbil, zdaj imam samo še rožnata. Verjemite, da se skoznje bolje vidi. Moja služba je namreč druga najboljša na svetu. Prva je biti igralec nogometa, druga je biti trener nogometa. Vem, kaj hočem in kako to hočem. Lepo se je zbuditi dobre volje, a za to moraš verjeti v svojo pot. Ko se srečaš s kupom porazov, začneš seveda dvomiti vase. Saj veste, kako je bilo lani, ko sem znova prišel v Celje – nekaj mesecev slabih rezultatov. In hvaležen sem Sloveniji, da mi je dala možnost, da se preizkusim kot trener. Slovenci ste res dobri po srcu. Vendar: svojih fantov ne učim, da so dobri ljudje, ampak da so dobri igralci. Na igrišču v 90 minutah res ni treba biti dober človek, ampak zmagovalec. Po tekmi pa seveda, takrat bodi tudi dober človek. Objemi tistega, ki si ga prej raztrgal, povabi ga na pivo. Slovenci ste morda res pogosto predobri ljudje. Morate pa biti predvsem dobri igralci, seveda na katerem koli delovnem področju, šele po bitki pa tudi dobri ljudje,« je povedal Albert Riera.