Igor Tudor je nogometni otrok splitskega Hajduka, največji del igralske kariere, kar devet let, pa je preživel v torinskem Juventusu. Imel je sloves enega najboljših hrvaških branilcev na prelomu tisočletja, lahko pa je igral tudi v zvezni vrsti. Veljal je za delavnega in močnega branilca, ki je v zračnih dvobojih izkoriščal svojo višino 192 centimetrov v obrambi in ob prekinitvah v napadu. Trenerji so zelo cenili njegovo delavnost, ostrino, vzdržljivost, dobro tehnično znanje, taktično disciplino in nogometno inteligenco. V vlogi klubskega igralca je lovorike zbiral le z Juventusom, s katerim je bil dvakrat prvak v italijanski prvi ligi in enkrat v drugi ligi, osvojil pa je tudi evropski pokal intertoto.
Zaradi poškodb je kariero končal pri 30 letih
Bil je tudi stalni član hrvaške reprezentance (55 tekem, 3 goli), s katero je nastopil na dveh svetovnih prvenstvih (1998 – tretje mesto in 2006) in evropskem prvenstvu (2004). Nastop na evropskem prvenstvu 2004 si je Hrvaška priigrala prav z zmago proti Sloveniji v dodatnih kvalifikacijah. Potem ko se je prva tekma v Zagrebu končala z remijem 1:1 (tedaj je še veljalo pravilo gola v gosteh), je bil na povratni tekmi za Bežigradom v drugem polčasu pri izidu 0:0 zaradi drugega rumenega kartona izključen prav Tudor. Medtem ko so slovenski navijači še proslavljali njegovo izključitev, je Hrvaška z igralcem manj dve minuti kasneje preko Prša dosegla gol za zmago z 1:0 in odšla na Portugalsko.
Izjemno talentirani Tudor je imel veliko težav s poškodbami, sicer bi imel še uspešnejšo kariero. Potem ko so se ponovno pojavile težave z desnim gležnjem, se je nogometno upokojil pri 30 letih. Skupno je v 13 leti dolgi profesionalni karieri odigral 258 tekem in dosegel 24 golov.
Če je večino igralske kariere preživel v Juventusu, je v trenerski veliko bolj menjal klube. V 12 letih je zamenjal že 11 služb, od tega je bil v dveh klubih (Hajduk Split in Udinese) dvakrat. Njegov zaščitni znak je napadalen nogomet. »Ne želim nogometa, ki temelji le na obrambi. Sem zagovornik pogumnega in intenzivnega nogometa. Želim si, da se ljudje, ki pridejo na stadion zabavajo, ne pa da so razočarani,« je razkril Igor Tudor.
V trenerski karieri ima le eno lovoriko
Začel je v doma v Hajduku in zelo udarno, saj je že v prvi sezoni osvojil hrvaški pokal, kar je tudi edina lovorika v njegovi trenerski karieri. Večina trenerskih služb je trajala le nekaj mesecev. Še najdlje je bil v svoji prvi službi, ko je Hajduk vodil leto in devet mesecev (78 tekem), najkrajša pa leta 2018 v Udinesejeu, kjer je bil 43 dni (4 tekme), nakar se je odločil, da s klubom iz Vidma ne bo podaljšal pogodbe, čeprav ga je obdržal v serie A. Najbolj domače se počuti v Italiji, kjer ga tudi najbolj cenijo, sicer mu ne bi zaupali vodenja velikanov Lazia in Juventusa. Ko je marca letos postal trener Juventusa, je bil prvi tujec po Francozu Didierju Deshamspu leta 2007. Poleti je bil hvaljen, ko je klub popeljal na četrto mesto v serie A in s tem v ligo prvakov, konec oktobra pa odpuščen.
Z menjavo se je Juventus znašel v denarni zagati, saj ima na plačilni listi dva odstavljena trenerja, ki imata veljavni pogodbi. Tudorjevemu predhodniku Thiagu Motti in njegovim sodelavcem, ki imajo pogodbo do leta 2027, morajo izplačati 16 milijona evrov, če prej ne bodo našli nove službe. Podoben scenarij jih čaka s Tudorjem, ki ima pogodbo do leta 2028, kar naj bi Juventus stalo 11 milijonov evrov.
