Ko je slovenski sodnik Slavko Vinčić zapiskal konec finala svetovnega prvenstva na stadionu MetLife v East Rutherfordu, se de la Fuente tudi ob največjem uspehu svoje trenerske kariere ni postavil v ospredje. Po tekmi ni govoril o svojih odločitvah ali taktičnih zamislih. »Smo najbolj povezana ekipa. To so ljudje z vrednotami, solidarnostjo in neverjetnim talentom,« je dejal ter še enkrat pokazal, da največje zasluge vedno pripisuje igralcem. »V preteklosti so bili ljudje presenečeni, da so lahko nogometaši hkrati nadarjeni, tehnično odlični in tudi dobri ljudje. Mi smo dokaz, da je to mogoče,« je dodal.
Zvestoba ideji tudi po spodrsljaju
Čeprav so aktualni evropski prvaki prvenstvo začeli z nepričakovanim remijem brez zadetkov proti Zelenortskim otokom, je selektor že tedaj miril javnost. »Takšen rezultat ni bil v naših načrtih, toda svetovno prvenstvo je izjemno zahtevno tekmovanje. Nadaljevali bomo po isti poti,« je dejal po uvodnem spodrsljaju. Izkazalo se je, da je imel prav. Njegova reprezentanca nato ni več izgubila tekme, na poti do naslova pa je prejela le en zadetek v osmih nastopih, kar je najboljši obrambni dosežek svetovnih prvakov v zgodovini prvenstev.
Po polfinalni zmagi nad Francijo je poudaril, da ga bolj kot uvrstitev v finale navdušuje nekaj drugega: »Pred skoraj štirimi leti smo začeli graditi idejo. Ves čas smo ji ostali zvesti in pripeljala nas je do sem.« Njegova Španija ni kopija moštva iz časov Xavija in Inieste, čeprav še vedno prisega na posest žoge. Več poudarka namenja hitrosti, agresivnemu pritisku in obrambni disciplini. Prav trdna obramba je bila eden ključnih razlogov, da se je Španija po šestnajstih letih znova povzpela na svetovni vrh.
Luis de la Who? Od neznanca do svetovnega prvaka
Potrpežljivost ni zaznamovala le njegovega reprezentančnega mandata, temveč celotno nogometno pot. Kot nogometaš ni bil zvezdnik, temveč zanesljivi levi bočni branilec. Največji pečat je pustil pri Athleticu iz Bilbaa, s katerim je osvojil dve zaporedni španski prvenstvi v sezonah 1982/83 in 1983/84 ter kraljevi pokal. Pozneje je igral še za Sevillo in Alaves. Bil je nogometaš, ki ni izstopal z atraktivnostjo, ampak z delovno etiko in disciplino, kar zahteva tudi od svojih reprezentantov.
Po koncu igralske poti ni iskal bližnjic. Dolga leta je deloval v mlajših selekcijah španske zveze in praktično spoznal vsak korak reprezentančne piramide. Z reprezentanco do 19 let je postal evropski prvak, enak uspeh je dosegel z izbrano vrsto do 21 let, leta 2021 pa je Španijo popeljal še do srebrne olimpijske kolajne v Tokiu. Ob imenovanju za članskega selektorja so ga kljub vsem naštetim uspehom nekateri mediji posmehljivo imenovali »Luis de la Who?«. Danes je trener, ki je Španijo popeljal do evropskega in svetovnega naslova.
Mnogi današnji nosilci igre – od Lamina Yamala in Pedrija do Gavija, Cubarsija, Fermina Lopeza in drugih – so prav pod njegovim vodstvom prvič oblekli reprezentančni dres ali naredili odločilni razvojni korak. »Starost je le podatek v osebnem dokumentu. Pomembni so talent, pripravljenost za delo in pogum,« je večkrat poudaril, zato ni presenetljivo, da se mladim nogometašem nikoli ni bal nameniti pomembnih vlog. »Približno 90 odstotkov sedanjih reprezentantov poznam že vrsto let. Nekatere spremljam že od njihovega desetega ali dvanajstega leta. Skupaj smo odraščali.«
Uspeh, zgrajen na vrednotah
»Tehnična in taktična kakovost sami po sebi nista dovolj. Najpomembnejši so človeške vrednote, predanost, delo in občutek pripadnosti skupini,« je pred začetkom svetovnega prvenstva dejal za Fifo. Prav zato njegova reprezentanca deluje kot moštvo brez izrazitih zvezdniških privilegijev, čeprav premore nekaj največjih talentov sodobnega nogometa.
De la Fuente nikoli ni veljal za revolucionarja, še manj za medijsko zvezdo. Je predvsem učitelj nogometa, ki je potrpežljivo gradil generacijo za generacijo, dokler ni ustvaril reprezentance, ki odraža njegove vrednote. Z njo je najprej osvojil Evropo, nato pa še svet. O tem, ali bo na španski klopi ostal tudi v prihodnje, se še ni odločil. Kot pravi sam, se mu pri odločitvi ne mudi. Najprej želi uživati v zgodovinskem dosežku, nato pa razmišljati o prihodnosti. Dokazal je, da v času, ko nogomet pogosto zahteva takojšnje rezultate, največje zmage še vedno pripadajo potrpežljivim graditeljem.