Sadio Mane se je rodil leta 1992 na jugu Senegala in odraščal v skromnih razmerah v vasi brez elektrike in zanesljive zdravstvene oskrbe. Ko je bos tekel po prašnih ulicah, si nihče ni niti predstavljal, da bo nekoč nosil drese Liverpoola in Bayerna ter postal eden najvplivnejših športnikov v Afriki.
Kljub svetovni slavi ni pozabil svojih korenin
Ko je Mane dosegel svetovno slavo, ni pozabil svojih korenin. Namesto da bi vlagal v vile in luksuzne avtomobile, se je vrnil v Bambali z vizijo obnove celotne vasi. Postopoma je financiral projekte, s katerimi je rešil vse ključne potrebe svoje skupnosti. Skromni Afričan je nekoč na vprašanje novinarjev, zakaj ne zamenja mobitela, ki je imel počen zaslon, odgovoril, da bo ta denar raje podaril prebivalcem svoje rodne vasi.
Njegov najpomembnejši projekt je sodobna bolnišnica, ki jo je zgradil leta 2019 in je vredna več kot pol milijona evrov. Pred gradnjo so morali domačini več ur potovati, da so dobili zdravniško pomoč. Njegov oče, ki je bil sicer imam, je umrl, ko je bil Mane star sedem let, ker v vasi ni bilo bolnišnice. »Bolel ga je trebuh, in ker v naši vasi ni bilo bolnišnice, so ga odpeljali k zdravilcu v sosednjo vas. Stvari so se zapletle in umrl je,« je zelo oseben razlog za zgraditev bolnišnice razkril Sadio Mane. Mane in njegova sestra sta se rodila doma, ker v bližini ni bilo porodnišnice. Danes bolnišnica zaposluje zdravnike in medicinsko osebje ter vsak dan zagotavlja oskrbo stotinam ljudi. Dobesedno rešuje življenja v regiji, kjer so veliki izzivi na področju zdravja mater in otrok.
Ker se zaveda, da je izobraževanje temelj dolgoročnih sprememb, je zgradil tudi srednjo šolo, ki otrokom omogoča kakovostno izobrazbo, ne da bi zapustili dom. Podaril je prenosne računalnike in zagotovil internetno povezavo, s čimer je postavil temelje za bolj povezano in informirano generacijo. Najboljše dijake nagradi s posebnim bonusom 400 evrov.
Skromni nogometaš ni ostal le pri tem. Vlagal je tudi v sodobno infrastrukturo, ki je ključna za gospodarsko rast: omrežje 4G, pošto, bencinsko črpalko in celo majhen stadion. Tako je ustvaril nova delovna mesta in prostor za rekreacijo mladih. S tem je Bambali postal simbol upanja, ki dokazuje, da razvoj ni odvisen le od državnega vložka.
Vsak odrasli vaščan prejme 70 evrov podpore
Zelo izstopajoča poteza je mesečna podpora v višini 70 evrov, ki jo prejme vsak odrasli prebivalec Bambalija. Na podeželju, kjer je denarja malo, je ta pobuda okrepila lokalno trgovino in kmetijstvo ter zagotovila, da nobena družina ni ostala zapostavljena.
Zgodbe iz vasi pričajo o globoki preobrazbi. Kmetje vlagajo v opremo, mladi nadaljujejo izobraževanje, družine lahko brez strahu pred dodatnimi stroški dostopajo do zdravstvene oskrbe. Eden izmed lokalnih učiteljev je Manejev prispevek opisal: »Luč, ki sije na vsako hišo.« Starejši ga imenujejo »sin Bambalija, ki nikoli ni pozabil doma«.
Vpliv sega prek meja Senegala
Vpliv Sadia Maneja sega prek meja Senegala. Njegovo delovanje je primer, kako lahko uspeh posameznika poganja napredek celotne skupnosti. Postal je vzor odgovornega razpolaganja z bogastvom, saj globalno nogometno sceno uporablja za pomoč drugim, ne pa za osebno nadutost.
V intervjujih Mane vedno govori o svoji filantropiji z neverjetno ponižnostjo. »Moja edina želja je, da bi imeli moji sovaščani boljše življenje,« je dejal. Njegova tiha in vztrajna radodarnost je pravo nasprotje razkošju, ki ga pogosto povezujejo z vrhunskim športom. Manejeva zgodba ni le zgodba o dobrodelnosti, ampak tudi o vračanju. Z vlaganjem v zdravstvo, izobraževanje in infrastrukturo je dvignil družbo, ki jo je revščina nekoč dušila. Njegova vas ni več simbol zanemarjenosti, ampak upanja.
Ko se nad Bambali spušča mrak, se otroci igrajo na novem stadionu in bližnjih poljih, kjer je Mane sam nekoč sanjal velike sanje. Superzvezdnik je najboljši dokaz, da se veličina posameznika ne meri po tem, kar imaš, temveč po tem, kar daješ.