S 36 goli na 84 tekmah je še vedno najboljši strelec slovenske reprezentance, s katero je igral na evropskem in svetovnem prvenstvu, po končani igralski karieri pa je leta 2007 prevzel mesto športnega direktorja v najuspešnejšem slovenskem nogometnem klubu. V tem obdobju je med drugim osvojil osem naslovov državnih prvakov, tri sezone zapored igrali v ligi Evropa (2011/12, 2012/13, 2013/14), dvakrat pa v ligi prvakov (2014/15, 2017/18).

V življenju je najpomembnejše zdravje, zato začniva pri osebnem vprašanju. Minilo je več kot leto, ko je bilo vaše zdravje na resni preizkušnji. Za kaj je šlo?

Za klasično operacijo čiščenja kolena, po operaciji pa je prišlo do okužbe, ki se je razvila v sepso. Vse skupaj se je pošteno zakompliciralo, saj je prišlo do padca imunskega sistema. Prestati sem moral več medicinskih posegov, okrevanje je bilo dolgotrajno in zahtevno, toda ob pomoči zdravnikov in drugega zdravniškega osebja, ki jim bom večno hvaležen, se zdaj počutim odlično. Dobro, nisem še stoodstoten, toda najpomembneje je, da se mi kakovost življenja ni spremenila.

Slišal sem, da že igrate tudi tenis?

Res je. In če se malce pošalim, se glede na vremenske razmere vedno bolj pripravljam na smučarsko sezono.

Ali ste v tem težkem obdobju svojega življenja spremljali nogometna dogajanja?

Seveda. Ob takšnih dogodkih ima človek čas za vse.

To vas sprašujem tudi zato, ker so vas v zadnjem času nekateri povezovali z vlogo športnega direktorja beograjskega Partizana.

Moram priznati, da me je to presenetilo, ker o tem nisem z nikomer govoril, niti nisem komu drugemu dal pooblastila, da bi govoril v mojem imenu. Ampak na vse to gledam kot na sestavni del nogometa, okoli katerega je vedno veliko govoric. Dejstvo je, da je šel Partizan v zadnjem času v velike spremembe, in normalno je, da se potem pojavljajo različna imena v takšni ali drugačni vlogi. Tako se je pojavilo tudi moje ime, toda ni bilo nobenega stika.

Ni pa nobena skrivnost, da si številni navijači Maribora želijo, da bi se vrnili v Ljudski vrt. Ali bi vas to zanimalo?

O tem me sprašuje veliko ljudi, ki me ustavljajo na ulicah. Ampak jaz jih samo poslušam, jih razumem, vendar ne odločam o tem. Dejstvo je, da gre tudi Maribor skozi velike spremembe, klub ima novega lastnika, ki odloča o vsem, kar je popolnoma normalno.

Slovenska reprezentanca je po odhodu Mirana Pavlina brez direktorja reprezentanc pri Nogometni zvezi Slovenije. Bi sprejeli to mesto, če bi vam ga vodstvo zveze ponudilo?

Dokler nekdo od odgovornih ljudi, ki o tem odločajo, ne pride na to idejo ali si tega želi, o tem ne morem razmišljati. Jasno pa je, da je slovenska nogometna reprezentanca vedno velik izziv.

Trenutno je aktualnejše dogajanje v prvi slovenski nogometni ligi. Preden se dotakneva večnega derbija med Olimpijo in Mariborom, ki bo v nedeljo, me zanima vaš komentar zadnjih dogodkov v mariborskem klubu. Tu predvsem mislim na menjavo trenerja Anteja Šimundže in prihod Boštjana Cesarja.

Zame je bila menjava trenerja v Mariboru logična in tu ni težava Šimundža, kajti normalno je, da si lastnik kluba postavi svoje ljudi, ki jim najbolj zaupa. Vse skupaj je bilo popolnoma jasno in transparentno, kar pa se samega Šimundže tiče, je bila to zanj odrešitev. Vsi so vedeli, da se bo to prej ali slej zgodilo, kar je čutil tudi on sam. In ko to veš, ne greš z veseljem na delo, ker se zavedaš, da si nezaželen. Govoril sem z njim, on to razume in glede tega ne vidim nobenih težav.

Komu pa dajete več možnosti v nedeljskem derbiju, Olimpiji ali Mariboru? V zadnjem krogu smo videli, na kakšen način sta obe ekipi prišli do zmage.

V Mariboru je v letošnji sezoni veliko novih igralcev, ki se šele morajo uigrati, kar je proces, ki ne gre čez noč. Jasno je, da so to kakovostnejši igralci, kot jih imajo drugi klubi, če izvzamemo Celje ali Olimpijo, tako da ne glede na vse težave Maribor te tekme dobiva. Sicer pa na derbiju že kot navijač Maribora pričakujem njegovo zmago, vendar tudi z drugega vidika, kajti Olimpija je pred nedeljsko tekmo v Stožicah morala igrati še dvoboj konferenčne lige v Helsinkih, tako da bo zagotovo utrujena. Po drugi strani bo Maribor svež in bo že to zanj prednost, tako da bi bilo zame čudno, če tekme ne bi dobil. Toda v letošnji Olimpiji me prav nič ne preseneča. Igra zelo dobro, je odlično vodena in za letošnje predstave ji lahko le čestitam.

Videli smo tudi, da zna igrati na rezultat, kar sta potrdili tekmi z Laskom v konferenčni ligi in v nedeljo proti Celju.

Odlično, ni kaj. Iz tekme v tekmo spoznavajo položaj, kdo in kaj so, kakšna je njihova dnevna forma in temu se prilagajajo. Se pravi, da gre za pragmatizem. Že pred začetkom prvenstva sem dejal, pozor, Olimpija bo nevarna, ker ti ljudje, ki jo vodijo, vedo, kaj delajo.

Zanimivo je, da imajo zdaj vsi trije trenutno vodilni slovenski klubi, poleg teh tudi Mura, tujega lastnika. Ali to pomeni, da slovenskih podjetnikov slovenski nogomet ne zanima ali imajo preprosto premalo denarja?

Mislim, da ni to nič posebnega, takšen je danes trend v nogometu. Kapital je kot voda, vedno najde pot. In tudi v drugih državah so tuji lastniki. Slovenija je bila dolgo ob strani, zdaj je ta led prebit in pričakujem, da bo kmalu še kakšen tujec prevzel kakšen slovenski klub.

Ali to pomeni, da slovenska nogometna liga le ni tako nezanimiva za tuje vlagatelje oziroma ima svojo kakovost?

Z ustanovitvijo konferenčne lige so slovenski klubi veliko bližje evropskim tekmam, na katerih dobijo svoj finančni kolač. Prav tako imajo klubi možnost, da reklamirajo svojo znamko in svoje igralce, kar postaja zanimivo za tuje vlagatelje.

Torej bi lahko rekli, da je konferenčna liga, ki je po kakovosti resda šele tretje po moči evropsko klubsko tekmovanje, idealna za slovenski klubski nogomet.

Nekoliko me moti, ko se poudarja, da je konferenčna liga po moči šele tretje evropsko klubsko tekmovanje. Kdo smo mi? Imamo le dva milijona prebivalcev, manjkajo nam finančni vložki, tudi infrastruktura je v primerjavi z nogometno razvitejšimi državami na veliko nižji ravni. Zato je za nas ta liga idealna, za nameček pa smo v njej, kar se je do zdaj pokazalo, lahko zelo konkurenčni.

Kakšne spremembe bi bile po vašem mnenju nujne, da bi se slovenska liga okrepila na dolgi rok?

Finance in infrastrukturo sem že omenil, vendar je tu še športna kultura, se pravi, da bi ljudje svoj prosti čas podredili športnim prireditvam. Tega pri nas ni, zato so trpele in še trpijo naše največje športne institucije, kamor v prvi vrsti uvrščam nogometni klub Maribor, ki v domačem prvenstvu tudi nima prav dobrega obiska. Potem med te največje institucije uvrščam košarkarski, hokejski in nogometni klub Olimpija, hokejski klub Jesenice in rokometni klub Celje. To so zame naše največje športne institucije in v domači ligi je edino merilo obisk gledalcev. Le za primer: če pogledamo nogometno ligo v Belgiji in Avstriji, ki tudi nimata prav veliko prebivalcev, je pri nas obisk tekem zelo skromen in bi si klubi zaslužili večjo pripadnost ljudi.

Kako pa bi lahko bolj spodbudili razvoj domačih igralcev? V slovenski ligi je vedno več tujcev, žal je med njimi veliko igralcev dvomljive kakovosti

Najprej se moramo vprašati, kdo in kaj smo glede na finančne vložke. Že iz tega izhaja, da tujci ne morejo biti najvišje kakovosti, vendar se moramo sprijazniti, da so boljši kot številni domači igralci. Zavedati se moramo, da mlajši igralci potrebujejo čas, prav tako pa tudi, da bodo morali iti zelo zgodaj v tujino, če bodo želeli napredovati. Govorim seveda o povprečju, kajti tisti najboljši bodo verjetno ostali. Ampak če se ozremo k portugalski ligi, ki je meni zelo blizu, je mladih, ki v njej ne dobijo priložnosti, ogromno, tako da zdaj igrajo povsod po Evropi. V najboljših klubih je pritisk rezultata takšen, da mlajših igralcev preprosto ne moreš čakati in tu so zadeve jasne. Toda na koncu to niti ni tako slabo, danes je svet majhen, bodo pač morali prej v tujino, največ koristi od tega pa bo imela reprezentanca. To ni samo težava slovenskega nogometa, družba se je razvila v to smer in s tem se moramo sprijazniti.

Ko ste me poleti med evropskim prvenstvom prijazno zavrnili in prestavili pogovor na poznejši čas, ste kot enega izmed razlogov navedli, da ste trdno verjeli v uvrstitev te generacije na veliko tekmovanje. Na čem temelji ta vaš neomajni optimizem glede slovenskega nogometa?

V slovenski nogomet verjamem, ker ga spremljam že od leta 1991 in dobro poznam vse njegove procese, od klubov do reprezentanc. Imam dovolj izkušenj, da prepoznam, kdaj ekipa ustvarja nekaj posebnega. Videlo se je, da smo pri tej generaciji dosegli visoko raven in da rezultat prej ali slej mora priti. Ko pride rezultat, se povežejo tudi naši navijači – čutijo to energijo, in ko igralci občutijo podporo, presežejo sami sebe. Tako je bilo nekoč, tako je danes. Ta energija, zanos, to je tisto, kar nam prinaša uspehe.

O igrah slovenske reprezentance na Euru 2024 je bilo veliko napisanega in izrečenega, zato ne bi obujala spominov. Toda v oči bode to, da se navkljub dobrim predstavam v Nemčiji nihče od slovenskih reprezentantov ni prodal v večji klub.

V današnjem času so nogometaši pod nenehnim nadzorom, zato so menedžerji že pred evropskim prvenstvom vedeli vse o naših igralcih. Skavting je danes tako razvit, da so informacije o vsakem igralcu in njegovih značilnostih vsem dostopne, zato presenečenj ni. Dejstvo je, da je Slovenija v Nemčiji nase opozorila z odlično igro, zaradi česar smo lahko zadovoljni z njenimi predstavami. Vendar so merila najboljših klubov višji od ravni, na kateri igra slovenska reprezentanca – kar je povsem razumljivo in logično.

Ali evropski klubi kljub dobrim predstavam na evropskem prvenstvu še vedno povsem ne zaupajo slovenskim nogometašem?

Ne, nikakor ne. Če vzamemo za primer Timija Maxa Elšnika, ki je v Nemčiji igral zelo dobro, lahko rečem, da klubi poznajo vse njegove lastnosti. Kot rečeno, v Nemčiji je igral odlično, a ni presenetil nobenega skavta. Globalizacija danes omogoča, da vsi vedo vse o vsakem igralcu – njegovem značaju in igri čez celotno sezono, ne le na večjih tekmovanjih. Tudi če tam blestiš, to ne bo nujno dvignilo tvoje vrednosti. Pomembno je, da kakovostne predstave redno ponavljaš, tako v klubu kot v reprezentanci. Današnji čas preprosto ne dopušča presenečenj, kar nima zveze z menedžerji.

Za konec nama ostaja še liga narodov, v kateri je Slovenija v svoji skupini v igri za prvo mesto. Boste sredi novembra navijali za Slovenijo v Stožicah, ko bo gostovala Norveška?

Z veseljem si bom ogledal tekmo. Reprezentanca nas razveseljuje z igro v ligi narodov, in že dejstvo, da ima možnost napredovanja, je velik uspeh. Na zadnjih dveh tekmah z Norveško doma in Avstrijo v gosteh bodo odločale malenkosti. Če se Slovenija uvrsti na prvo mesto in napreduje, bo to vrhunski dosežek, a tudi, če ne uspe, to ne bo neuspeh. To je odličen rezultat glede na našo bazo, finančni vložek v nogomet in infrastrukturo. Konkurenčnost do zadnjega trenutka je že sama po sebi velik uspeh. Če pa se uvrstimo naprej, bo to že prav izjemen športni dosežek.«