V zadnjih dveh desetletjih in pol smo se v tiskovnih središčih po vsem svetu srečevali z Mario Roso Quario, nekdanjo vrhunsko alpsko smučarko, v zadnjih desetletjih pa novinarko in mamo zmagovalke skupnega seštevka svetovnega pokala Federice Brignone. V Kranjski Gori nas je presenetila, ko nas je seznanila, da sta tekmi za 61. Pokal Vitranc njeni zadnji v 37-letni profesionalni novinarski karieri, v kateri je delala za milanski dnevnik Il Giornale, deset let za mesečni magazin Rivista sci, tega je leta 1999 zamenjala z vodilnim italijanskim magazinom za alpsko smučanje Sciare, od leta 2000 pa tudi za marketinško agencijo Mediapartner, današnjim Infrontom. Šestdesetletna Italijanka, ki živi v dolini Aoste, je tekmovala na dvojih olimpijskih igrah (leta 1980 v Lake Placidu in leta 1984 v Sarajevu), vse odtlej pa z njih poročala do letošnjih iger v Pekingu, na katerih si v času, v katerem živimo, ni želela biti več del novinarske karavane. Bila pa je najsrečnejša, ko je njena hči na Kitajskem osvojila dve olimpijski kolajni, srebrno veleslalomsko in bronasto v alpski kombinaciji. »Seveda je za mamo najlepše, ko je otrok uspešen. Čeprav v Pekingu nisem bila, sem se ponoči zbujala in spremljala vse nastope alpskih smučarjev ter imela ogromno dela,« je v pogovoru za Dnevnik v Kranjski Gori ponosno povedala Maria Rosa Quario.
Začnimo pogovor z olimpijskim Sarajevom, ki se ga v Sloveniji radi spominjamo. V kakšnem spominu so vam ostale igre leta 1984?
Prvič sem bila v Sarajevu leto pred igrami, ko naj bi bile na progah olimpijske generalke, a so zaradi slabega vremena odpadle. Kot športnica nikoli nisem bila zgolj zaprta v hotelskih sobah, temveč sem na prizoriščih uživala med ljudmi in v znamenitostih. Iz leta 1983 imam čudovite fotografije iz središča Sarajeva. Spominjajo me na vojne grozote, ki so se zgodile kasneje v tem prekrasnem mestu. Na žalost moji olimpijski spomini niso tako lepi. V Sarajevu sem zbolela in pet dni pred nastopom preležala v postelji. V slalomu sem bila sedma in nisem izpolnila športne želje, da bi osvojila olimpijsko kolajno. To je bilo zame veliko razočaranje. Štiri leta prej sem bila v Lake Placidu četrta (za tri stotinke jo je ugnala Švicarka Erika Hess, op. p.). Imam pa tolažbo v Federici, ki je osvojila tri olimpijske kolajne.
Tekmovali in poročali ste z enajstih zimskih OI. Katere so vam ostale v najlepšem spominu?
Ni dvoma, to je bil leta 1994 Lillehammer. Vse je bilo blizu, ambient je bil prekrasen. Ljudje so bili prijazni, vreme kičasto. Vse je potekalo kot namazano, kar ni praksa na olimpijskih igrah, kjer so težave že pri pridobitvi akreditacije, kaj šele urah in urah, preživetih na avtobusih pri menjavanju prizorišč. V zelo lepem spominu so mi ostale tudi domače igre v Torinu leta 2006.
Katero pa vam je bilo najljubše svetovno prvenstvo?
Leta 1978, 1982 in 1985 sem na njih tekmovala, odtlej pa z vseh poročala, z izjemo leta 2007 v Äreju, ko nisem mogla pustiti samih doma takrat 17-letne hčerke Federice in 14-letnega sina Davideja. Skupaj sem bila torej na dvajsetih svetovnih prvenstvih v alpskem smučanju. Najbolj emotivna sem bila leta 2011, ko je Federica pri 20 letih v Garmisch-Partenkirchnu osvojila svojo prvo kolajno na velikih tekmovanjih. Takrat so se mi v glavi odvili vsi spomini moje kariere, ker nisem izpolnila velikega cilja, Federica pa ga je že v prvem poskusu. Najboljše razpoloženje pa je bilo po mojem leta 2013 v Schladmingu. Nasploh so tekme in prvenstva v Avstriji nekaj posebnega, saj država živi za alpsko smučanje.
Na začetku sezone ste se veselili dobrega nastopa Andreje Slokar ter nam v Söldnu dejali, da jo imate kot za hčerko. Kako to?
Andreja je zelo dobra prijateljica mojega sina Davideja, ki se uči celo slovensko. Andrejo poznam bolje, kot če bi o njej zgolj pisala. Prepričala sem se, da je sijajna alpska smučarka, z izjemnim potencialom. Morda malce premalo verjame vase, a njeno tehnično znanje je na najvišji ravni. Prepričana sem, da jo čaka izjemna smučarska kariera, ko bo sestavila celoto.
Kot alpska smučarka ste velikokrat tekmovali v Mariboru. V kakšnem spominu so vam ostale tekme za Zlato lisico?
V Mariboru sem se dvakrat uvrstila na zmagovalni oder, še na stari progi sem bila druga in tretja. Spominjam se, kako prijazni so bili ljudje in kako so živeli z Zlato lisico. Ne bom pozabila niti obiskov v Vinagovi kleti, kjer sem spila kak kozarec vina in jedla sir. Športna kariera ni le smučanje, temveč tudi kaj drugega in te stvari poleg rezultatov ostanejo v spominu. Sedaj je v Mariboru v primerjavi z jugoslovanskimi časi precej novih hotelov in drugih objektov, ki kažejo, da se regija razvija. In tudi zato obožujem Slovenijo, kamor rada pridem predvsem na poletni oddih. Tega vam ne govorim, ker ste Slovenec, temveč zato, ker se pri vas res dobro počutim.
Kako pa vam je všeč Pokal Vitranc?
Odkar spremljam alpsko smučanje, je bila Kranjska Gora vselej med najbolje pripravljenimi progami v svetovnem pokalu. Letošnja izvedba je bila izvrstna, lahko ste srečni, da imate toliko snega, v vsej Italiji ga denimo primanjkuje. Všeč mi je predvsem veleslalomska proga, ki je zelo razgibana, na njej pa so lahko najhitrejši le najboljši alpski smučarji sveta.
Ko opazujemo vašo hčer Federico, imamo občutek, da jabolko ni padlo daleč od drevesa. Uživa na vsakem koraku, se veseli svojih uspehov in uspehov kolegic ...
Res je, Federica mi je po značaju precej podobna. Ima nekoliko drugačno filozofijo od mene, saj zagovarja, da so tekme svetovnega pokala pomembnejše od velikih tekmovanj, saj moraš biti za skupno zmago svetovnega pokala ali v posamični disciplini konstanten celotno sezono. V tej sezoni je tekmovala na 30 tekmah svetovnega pokala, daleč največ med vsemi. Na tekmah uživa in jih ne želi izpuščati, saj je sezona alpskih smučarjev zelo kratka. Na velikih tekmovanjih je Federica osvojila precej kolajn, a še nikoli zlate. Zato bo naslednja sezona zanjo zelo pomembna, ko bo svetovno prvenstvo v Meribelu in Courchevelu. Prizorišče je zelo blizu našemu domu v Aosti in prepričana sem, da jo bo prišlo spodbujat ogromno navijačev. Federica je namreč zelo priljubljena športnica. Podpora bo zanjo zelo pomembna, saj je nikoli ni doživela na olimpijskih igrah, ki so v času njene kariere vselej potekale daleč od doma, in sicer v Kanadi, Rusiji, Južni Koreji in Kitajski. Lani je končno dočakala svetovno prvenstvo v domači državi, a zaradi vseh ukrepov v svetovni zdravstveni krizi v Cortini d'Ampezzo ni bilo gledalcev.
Kako čustveno zapuščate svetovni pokal v alpskem smučanju?
Prav nič nisem čustvena, saj sem se tako odločila sama. Čutim, da je prišel čas za upokojitev. Tudi kot aktivna športnica sem zgodaj končala športno pot, pri 24 letih. Smučanje obožujem, tudi športnike, vselej sem bila na terenu do zadnjega. Ko gre za novinarstvo, nimam več motivacije. Novinarstvo se je povsem spremenilo. Nekoč si na terenu govoril s športniki, na podlagi tega pisal zgodbe, intervjuje ali le kratke novice. Danes je vse na družbenih omrežjih. Lahko sediš doma in imaš na voljo vse podatke. V Kranjski Gori sem denimo naredila prispevek o Litovcu Andreju Drukarovu, ki se je prvič v karieri uvrstil med dobitnike točk. Je že res, da sem vse skupaj delala na terenu ter da je bil najin stik bolj osebni, a v resnici bi lahko vse podatke o njem dobila tudi na družbenih omrežjih. Današnja stvarnost je taka: če je nekaj na družbenih omrežjih, je pomembno, če ni, tega pač ni. Pri skoraj 61 letih in 37 letih novinarstva imam tega dovolj.
