Avgusta 2024 je v finalu olimpijskih iger v Parizu Italija s 3:0 premagala ZDA, Egonu pa je z 22 točkami odločilno prispevala k zmagi in prejela nagrado za najkoristnejšo igralko turnirja. »To je bil naš trenutek, naša zgodba. Pokazale smo, kaj pomeni igrati kot ena,« je dejala po finalu Paola Egonu. Le dobro leto pozneje je Italija na svetovnem prvenstvu v Bangkoku po epskem boju s 3:2 premagala Turčijo in postala svetovna prvakinja. Egonujeva je vodila ekipo tako kot napadalka kot vodja generacije, ki je italijanski ženski odbojki dokončno povrnila sijaj. »Še vedno ne morem verjeti,« je povedala. »Zelo sem ponosna na ekipo in neizmerno srečna. To je trenutek, ki ga nikoli ne bom pozabila.«
Od hčere priseljencev do italijanske ikone
Paola Ogechi Egonu se je rodila 18. decembra 1998 v Cittadelli v pokrajini Padova. Njena starša, Ambrose in Eunice, sta se iz Nigerije preselila v Italijo v iskanju boljšega življenja. Oče je v domovini delal kot voznik tovornjaka v Lagosu, mati pa je bila medicinska sestra v Beninu. V Italiji sta se posvetila delu in vzgoji treh otrok, najstarejše Paole ter njenega brata Angela in sestre Andree. Odraščala je v skromnem okolju, kjer je morala pogosto dokazovati svojo identiteto in se spopadati z občutkom drugačnosti. »Spomnim se, da mi je učiteljica v vrtcu rekla: 'Oh, kako smrdiš, črnka si.' Takrat sem prvič resnično razumela, da sem drugačna,« je pred leti povedala v intervjuju za Al Jazeero.
Prav drugačnost je postala vir njene moči. »Starši so me naučili, da drugačnost ni ovira, ampak dar,« pravi danes. Odbojko je začela igrati pri dvanajstih, tri leta pozneje je prejela italijansko državljanstvo. Pri 17 letih je že nastopala v italijanski reprezentanci, leto pozneje pa je tekmovala na olimpijskih igrah v Riu de Janieru. Istega leta je za Club Italia v tretjem krogu državnega prvenstva proti Firencam dosegla 46 točk, kasneje pa je ta rekord sama izboljšala v finalu italijanskega prvenstva proti Novari, ko je dosegla še eno točko več. S svojo višino (193 cm) in izjemnim skokom (344 cm) je postala sinonim modernega napada.
Soočenje z rasizmom in pritiski
Z uspehi sta prišla tudi pritisk in pozornost javnosti. Po svetovnem prvenstvu 2022, ko je Italija izgubila v polfinalu in čeprav je Egonu proti Braziliji dosegla kar 40 točk, je doživela val rasističnih sporočil. »Spraševali so me, zakaj sem Italijanka. To boli. Počutila sem se, kot da moram dokazovati nekaj, kar bi moralo biti samoumevno,« je povedala v intervjuju za Al Jazeero. Istega leta je napovedala premor od reprezentance in zapustila italijansko klubsko odbojko, da bi se osredotočila na psihološko in telesno regeneracijo. Medtem je s turškim VakifBankom osvojila ligo prvakinj, v finalu pa je spet dosegla 40 točk.
Ko se je po letu dni vrnila domov, je prestopila k Milanu, lani novembra pa so jo lahko gledali tudi v ljubljanski dvorani Tivoli, kjer je proti Calcit Volleyju nastopila pred le 350 gledalci. Vrnila se je drugačna, bolj mirna, a še odločnejša. Z Milanom je osvojila italijanski pokal in igrala v finalu lige prvakinj, v reprezentanci pa spet prevzela vodilno vlogo. Klubski trener Davide Mazzanti je o njej dejal: »Ko je Paola mirna, je nihče ne more ustaviti. Njena prisotnost spremeni ekipo.« Sama pa dodaja: »Ne igram več samo zase. Igram za vse soigralke, ki verjamejo, da lahko uspejo, če se ne bojijo biti to, kar so.«
Sovoditeljica festivala San Remo
Poleg odbojkarskih igrišč je Egonu aktivna tudi v svetu kulture. Leta 2023 je kot sovoditeljica festivala San Remo očarala občinstvo z iskrenostjo in toplino, s čimer je pokazala, da njena osebnost sega daleč preko igrišča. Kasneje je postala ambasadorka pobud za enakost in raznolikost, s čimer je nadaljevala svoje sporočilo o vključevanju in pogumu. Avgusta 2024 je v Rimu mural z njenim obrazom in napisom »Stop Racism« postal tarča napada, kar je sprožilo ogorčenje in množično podporo javnosti. Egonu je na dogodek odgovorila mirno: »Moja barva ni ovira. Moja moč je moja zgodba.« S tem njena zgodba pooseblja sporočilo, da drugačnost ni slabost, ampak prednost in vir moči.
