Janja Garnbret, športna plezalka: Na vrhuncu športne poti dokazala, da je najboljša vseh časov
Pred najboljšo slovensko športnico Janjo Garnbret je bil letos največji izziv kariere. Vsi svetovni in slovenski mediji so ji pred olimpijskimi igrami vnaprej pripisovali zlato kolajno v olimpijski kombinaciji balvanskega in težavnostnega plezanja. Pot do uspeha je bila izjemno stresna, ves svet pa se je lahko ob finalnem dnevu v Parizu prepričal, koliko preprek sta prehodila v prvi vrsti s trenerjem Romanom Krajnikom.
Športniki, ki tekmujejo ob koncu olimpijskega programa, morajo biti še posebej psihološko stabilni. Izkušnje iz Tokia, kjer je bilo športno plezanje prvič del olimpijskega programa, so Janji Garnbret prišle zelo prav. Zato sta se s trenerjem v Pariz odpravila nekoliko kasneje, da sta se izognila hrupu olimpijske vasi. Naključje je bilo, da je Slovenija že tretji dan v Parizu osvojila zlato olimpijsko kolajno, judoistka Andreja Leški pa se je vrnila v domovino z istim letalom, na katerega je po pristanku vstopila športna plezalka. Srečna in ponosna Janja Garnbret na soolimpijko se iz vraževerja ni želela dotakniti zlate kolajne.
Ko si je med plezanjem v finalu Korošica poškodovala palec, je tako gledalcem v novem pariškem olimpijskem centru Le Bourget kot Slovencem pred televizijskimi zasloni zastal dih. V izolirani sobi je točila solze, a najbližjim dejala, da ji nič na svetu ne bo vzelo olimpijskih sanj. Ko se je kot zadnja podala v steno težavnosti, se je zdela meja do zlata sila visoka. Toda sijajna Slovenka se ji je vse bolj približevala ter dokazala, zakaj je najboljša športna plezalka vseh časov. Medtem ko je bila po nastopu dolgo časa povsem brez energije, je med športno stroko prejemala spoštljive čestitke. Spremljanje Janje Garnbret na vnovični poti do Olimpa je bil vsem nepozabni užitek in večni spomin.
Letošnje tekmovalno leto je 25-letna trofejna športnica povsem posvetila olimpijskemu nastopu. Pred igrami si je izbrala le nekaj tekem, na katerih sta se z Romanom Krajnikom prepričala, da je na pravi poti. Po Parizu pa je še enkrat zacvetela v vsem sijaju. Čeprav je bila čustveno povsem izpraznjena, ni izpustila domače tekme svetovnega pokala v težavnosti v Kopru. Na njej se je zbralo na tisoče privržencev športnega plezanja in Janje Garnbret, nagradila pa jih je z novo prepričljivo zmago, 46. v svoji karieri. Tudi po tej statistiki je prepričljivo najboljša na svetu.
Poleg športnih uspehov in mejnikov najboljša slovenska športnica navdušuje tudi izven tekmovalnih aren. Na vsakem koraku izkazuje spoštljivost do številnih otrok po vseh svetu, ki jo imajo za vzornico. Njeni medijski nastopi so iskreni in nasploh izjemni. Letošnje leto si bo zapomnila tudi po knjigi Janja in čudežna roža, ki je nekakšna resnična pravljica njenih uspehov. Javnost pa je navdušila z obelodanitvijo, da že razmišlja o naslednjih olimpijskih igrah v Los Angelesu, na katerih še ne bo dopolnila 30 let.
Tadej Pogačar, kolesar: Rekordni sezoni je dodal še zgodovinski mavrični lesk
Kolesarstvu ostaja primat v zadnjih letih v tekmovanju za naziv športnika leta. Še petič v zadnjih šestih letih, le leta 2022 je naziv prejel atlet Kristjan Čeh, gre laskavi naslov v roke športniku, ki svoje znanje kaže na napornih enodnevnih in večdnevnih dirkah na dveh kolesih. V letih 2019 in 2020 je bil najboljši Primož Roglič, po letu 2021 in 2023 pa je letos še tretjič rezerviran za trenutno najboljšega kolesarja na svetu Tadeja Pogačarja.
Član ekipe UAE Emirates je sezono znova začel (2. marec, Strade Bianche) in končal (12. oktober, spomenik po Lombardiji) z zmago. Vmes je dala še 23 zmag za rekorden izkupiček 25 zmag v eni sezoni. Če je v lanski sezoni lastne cilje izpolnil z zmago na spomeniku po Flandriji, je v letošnji postavil še številne druge mejnike. Za številne je najbolj odmeven podvig skupna zmaga na dirki po Italiji in Franciji v istem letu. Pogačar je postal prvi kolesar po Marcu Pantaniju letal 1998, ki se lahko pohvali s tovrstnim dosežkom. Obe prestižni dirki je osvojil z veliko lahkoto. Na Giru je rožnato majico vodilnega na svojih plečih nosil od drugega tekmovalnega dne in ciljno črto v Rimu prečkal skoraj deset minut pred tekmeci. Na francoski pentlji mu kos ni bil niti dvakratni branilec zmage Jonas Vingegaard. Tadej Pogačar je imel tudi v Franciji svoj šov. Pobral je šest etapnih zmag in se na francoski prestol vrnil v Nici, kjer je bil letos izjemoma cilj zaradi olimpijskih iger v Parizu. Prav dogodek pod petimi krogi, kjer Pogačar zaradi utrujenosti ni nastopil, ponuja prostor za motivacijo v naslednjih letih, saj zlate olimpijske kolajne (še) nima.
Sam je v tej sezoni vse cilje usmeril v Švico. Natančneje v Zürich. Mavrična majica za naslov svetovnega prvaka na cestni dirki članov so bile otroške sanje Tadeja Pogačarja. Prvič v njegovi karieri je bila trasa na eni najbolj prestižnih dirk v letu pisana na kožo 26-letniku iz Klanca pri Komendi. Vse ostalo je zgodovina. Sto kilometrov dolg napad bo v spominih kolesarskih navdušencev ostal za vedno. »Nora« poteza, kot jo je imenoval sam, je na cilju dobila mavrični lesk in zgodovinski naslov svetovnega prvaka za Slovenijo. Pogi je zasluženo tretjič razglašen za najboljšega športnika v državi, saj s svojimi dosežki lahko kandidirat tudi za najboljšega na svetu. Njegov slog kolesarstva je edinstven in čeprav je v svoji karieri slavil že 88 profesionalnih zmag, se ni spremenil niti za trenutek. Ko se na cesti pojavi priložnost, jo Tadej Pogačar zagrabi. Zanj je značilno da zmag tekmecem ne podarja, ne boji se napasti daleč od cilja in svojim rivalom vedno znova pripravi kakšno presenečenje. Predvsem se vidi, da kolesari z dušo. Na kolesu je nasmejan in zanj je vse skupaj le igra, zato tudi verjame, da bo naslednje leto, če je to sploh mogoče, še boljši.
Slovenska nogometna reprezentanca: Vzorčni primer, kako majhne države igrajo proti velesilam
Slovenska nogometna reprezentanca je hit leta 2024, v katerem je odigrala 15 tekem, izkupiček pa je 5 zmag, 8 remijev in 2 poraza po rednem delu. Vrhunec je bil nastop na evropskem prvenstvu, ko je poskrbela za evforijo, da so Slovenci na začetku poletja množično romali na tekme v Nemčiji. Zanimanje med navijači je bilo nekajkrat večje, kot je bilo prostora na stadionih, na katerih so varovanci selektorja Matjaža Keka navduševali s svojimi bojevitimi predstavami, čeprav so ji vsi pripisovali vlogo enega izmed štirih največjih avtsajderjev turnirja v družbi Gruzije, Slovaške in Albanije.
Da bo nogometno leto 2024 tudi slovensko, je reprezentanca nakazala že marca, ko je na pripravljalni tekmi v Stožicah premagala Portugalsko na čelu s Cristanom Ronaldom z 2:0. Po brezhibno opravljenih pripravah je Slovenija v Nemčijo dopotovala trdno odločena, da se uvrsti v izločilne boje, v katerih je bilo prostora za 16 izmed 24 reprezentanc. Uvodna tekma z Dansko v Stuttgartu je minila v velikem pričakovanju. Slovenci so bili v prvem polčasu še v krču in pod vtisom pomembnosti tekmovanja. Prejeli so prepoceni zadetek, v drugem pa z veliko bolj podjetno igri izzivali izenačenje, ki ga je dosegel levi bočni branilec Erik Janža in z remijem 1:1 osvojili načrtovano točko. Tekma drugega kroga s Srbijo v Münchnu je bila polna čustev, ki jih lahko prinese obračun dveh držav s področja nekdanje Jugoslavije. Slovenija je odigrala sijajen prvi polčas, a premoči ni kronala z golom, kar ji je uspelo v drugem delu preko desnega bočnega branilca Karničnika. A izjemna predstava ni bila nagrajena s tremi točkami, saj je Srbija izid izenačila po kotu v zadnji sekundi tekme. To je bil šok za Slovenijo, a so ga igralci z združenimi močni v bazi v Wuppertalu uspešno preboleli. Za napredovanje v osmino finala je potrebovala vsaj remi na tekmi zadnjega kroga z Anglijo v Kölnu. Čeprav je imela le 24 odstotno posest žoge, je brez večjih težav zadržala napade angleških zvezdnikov, ki so bili premalo konkretni pred slovenskim golom. Slovenski navijači na tribunah so podobno kot danske in srbske preglasili tudi angleške. Slovenija se je kot tretjeuvrščena reprezentanca v skupini uvrstila v osmino finala, kjer Portugalska nikakor ni uspela prebiti jeklene slovenske obrambe. V podaljšku je Oblak ubranil enajstmetrovko Ronaldu, ki je od razočaranja zajokal, Šeško je zapravil priložnost tekme za napredovanje v četrtfinale. Ker se je tekma končala 0:0, so odločale enajstmetrovke in Diogo Costa je ubranil prve tri slovenske strele.
Predstave Slovenije v Nemčiji so bile nad pričakovanji in vzorčni primer, kako se majhne reprezentanco enakovredno kosajo z velesilami. Vseskozi je imela visoko raven igre, ki je bila kombinacija Kekovega pragmatizma, balkanske predrznosti, zvitosti in igrivosti, slovenske pridnosti in nemške taktične discipline. Ekipa je pokazala sposobnost trepeti in igrati na rezultat, kar je plod pravega značaja igralcev.
