V zadnjih letih Sljeme ni več organizator tekem svetovnega pokala, zato se je 51-letni nekdanji alpski smučar maksimalno osredotočil na hrvaško reprezentanco. Znan je po tem, da svoje mnenje pove na glas. Zato se je komu zameril, a je ponosen, da ima dobre in pristne stike tako z vplivneži največjih alpskih držav in tudi Slovenijo. V medijih se pojavlja redko, intervju po sobotnem sestanku vodij ekip v Kranjski Gori pa je potekal v slovenskem jeziku.
Presenečeni smo ob pogledu na vaš precej star prenosni telefon, ki ne podpira video vsebin. Mar ni alpsko smučanje visokotehnološki šport?
Seveda je. Pametni telefon sem uporabljal že dolgo tega in se prepričal, da ga ne potrebujem. Ko sem za računalnikom, imam stik s svetom z video povezavo, telefon pa uporabljam za zvokovna in tekstovna sporočila, kar zadošča mojim potrebam. Tako se lahko maksimalno osredotočam na svoje delo, saj ne izgubljam časa z nepotrebnimi stvarmi in se izognem ne nujnim vsebinam. Navsezadnje sodim v generacijo, ki je odraščala brez telefonov in se zaveda določenih pasti, v katere nehote padejo nove generacije.
Je hrvaško alpsko smučanje enakovredno na zemljevidu FIS, ali gre za državo, ki je manjvredna v primerjavi z razvitimi alpskimi državami?
Uf, udarno in dobro vprašanje. Pa dajmo, bom realen. Znotraj širše športne okolice nismo eksoti, ampak bolj država, ki morda ne sodi med elito, saj nimamo Alp, kot jih imate Slovenci. Morda je to celo naša prednost. Znotraj stroke pa smo cenjeni. In to je najpomembnejše.
Kako je dejstvo, da Sljeme ni več gostitelj tekem svetovnega pokala, vplivalo na hrvaško alpsko smučanje?
Naj vam odgovorim z vprašanjem. Kaj bi za Avstrijo pomenilo, če ne bi imela tekem v Kitzbühlu in Schladmingu? Ali bi Sloveniji črtali Kranjsko Goro? Ker nimamo več tekme svetovnega pokala, ne trpi le proračun panoge, temveč tudi tekmovalno in navsezadnje rekreativno smučanje. V provizoričnem koledarju FIS smo spet med organizatorji v naslednjih letih. In to ob boljšem in glede na segrevanje ozračja varnejšem terminu.
Provizoričnem koledarju?
Tako je. Julija predlani nam je na Sljemenu podrlo sedežnico, mesto Zagreb pa se je odločilo, da bo naredilo novo. Vse se odvija zelo počasi. Marca naj bi stekla dela, a berem, da so se pojavile težave s ptiči, zato se bodo poleti za več mesecev prekinila dela. Imamo torej novo gondolo na Sljemenu, nimamo pa sedežnice. Trenutno sta nad Zagrebom le dve vlečnici. Ena je otroška, Zeleni spust pa je naš mini poligon. Na njem lahko postavimo 14 do 15 veleslalomskih vrat in 41 slalomskih, kar s pridom izkoriščamo. Dokler ne bo nove sedežnice, na Sljemenu ne bo tudi svetovnega pokala.
Če koga ni presenetil vzpon Zrinke Ljutić v svetovni vrh, ste to bržčas vi. Kako bi na kratko strnili vtise vzpona nove 21-letne serijske zmagovalke?
Za to sta v prvi vrsti zaslužna oče Amir in mama Martina, ki sta svoje štiri otroke vzgajala podobno, kot je delal Ante z Ivico in Janico Kostelić. Od majhnih nog je družina Ljutić povsem osredotočena na šport, zato so tudi živeli v Innerkremsu, kjer so trenirali in se šolali. Vsi so tudi zelo lepo vzgojeni. Zrinka je prava poliglotka in je zelo racionalna, kar je posledica vzgoje očeta in mame. Naj vam zaupam primer iz časov pandemije koronavirusa. Ker v 'lock downu' smučišča niso obratovala, so Ljutići aprila v Innerkremsu 35 dni trenirali 'na peš'. Postavili so torej progo, jo presmučali in se peš odpravili na start. Predstavljajte si vsak dan šestkrat prehoditi podkorensko progo. Petintrideset dni. Zame je to zmaga. Predvsem psihološka. To so koraki, ki dajejo garancijo, da bodo prišli v življenju daleč. Zrinka je že na vrhunskem nivoju, saj se od nje že pričakujejo uvrstitve na zmagovalne stopničke in zmage. Preostali trije otroci družine Ljutić še niso na Zrinkini ravni, a imajo jasno začrtano pot. Trtko se že prebija, startal je tudi na pokalu Vitranc in svetovnem prvenstvu v Saalbachu, tako da spoznava najtežje smučarske terene. Dora in Hrvoje še nista v reprezentanci, sta pa zelo obetavna alpska smučarja.
Zakaj je Zrinka na svetovnem prvenstvu v Saalbachu tekmovala slabše?
Slabši nastopi na svetovnem prvenstvu so bili posledica prevelikega pritiska. Podobno zgodbo je leta 2001 v St. Antonu doživela Janica, ko je na svetovno prvenstvo pripotovala kot favoritinja, a ostala brez kolajne. Zrinkin nastop v Saalbachu je za vse nas proces šolanja.
Kako bi lahko Zrinko Ljutić primerjali z Janico Kostelić?
Zelo sta si podobni, saj sta vzgojeni tako, da materialne vrednote niso prioriteta, temveč je v ospredju šport. Njuno življenje je povsem podrejeno smučanju in ne obratno. Vzpon Janice Kostelić v svetovni vrh je bil precej hitrejši, Zrinkin pa je bolj konstanten. Morda je tudi zato Janica zelo hitro zaključila športno pot in bo Zrinkinina trajala dlje.
Kakšno prihodnost napovedujete Zrinki Ljutić? Bo dobila 30 tekem svetovnega pokala?
To ni nemogoče. Če bo le ostala zdrava in uživala v svojem delu.
S 3,5 milijonov evrskim proračunom ne zaostajate veliko za slovenskim alpskim smučanjem. Ste zadovoljni z višino?
Delno je odgovor tudi v tem, da nimamo več tekme na Sljemenu, ki je vsaj meni vzela polovico mojega delovnega časa. V zadnjih letih sem se povsem preusmeril delu z reprezentanco, ki ji posvečam vso svojo energijo. Bolj sem se osredotočil na marketing. Pridobili smo dodatne sponzorje. Izpostaviti pa moram podporo države, saj je aktualni premier zelo naklonjen športu in nam namenja več denarja. S tem smo nadomestili finančno luknjo, ki smo jo prejemali od mednarodnih televizijskih pravic za tekmi na Sljemenu. Nimamo luksuza, a normalno živimo, trenerji prejemajo solidne plače, lahko pa si privoščimo tudi kvalitetni trening. To je zelo pomembno, saj doma praktično ne moremo trenirati.
Bili ste kritik potez predsednika FIS Johana Eliascha, plačali pa ste tudi visok davek. Bi danes izbrali drugačni besednjak?
Takšen sem. Mislim, da je bilo pravilno vse, kar sem naredil. Nihče me ni odstavil z nobene funkcije, temveč sem se tako odločil sam. Uvidel sem, da se ne splača trošiti energijo na stvareh, kjer nimam moči za spremembe. Zelo dobro pa sodelujem z avstrijsko, nemško, švicarsko, pa tudi slovensko zvezo.
Slovensko alpsko smučanje je v krizi na številnih področjih. Kako gledate nanj z razdalje?
Za strokovno oceno poznam premalo podrobnosti. Najbolj me zanimajo medsebojni odnosi in ti so zelo dobri tako pri ženskah kot moških. Veliko sodelujemo in skupaj treniramo. Lahko rečem le, da so vzponi in padci sestavni del športa. Slovenija je z Ilko Štuhec, zdravo Andrejo Slokar in konkurenčnejšim Žanom Kranjcem že zmagovala na tekmah svetovnega pokala in osvajala globuse, če se osredotočim le na aktivne smučarje. Bolj sem žalosten, ker v Sloveniji ne vidim obetavnih mladih kadrov, a razlogov za to ne poznam. Žal mi je, ko vidim, da Slovenija v moškem slalomu nima svojega tekmovalca na startu svetovnega pokala. Prepričan sem, da bo tudi v slovensko alpsko smučanje spet posvetil žarek. Ali bo to čez leto, tri ali pet, pa ne vem.
Kako ocenjujete konkurenco v svetovnem pokalu z nekdanjimi časi?
To lahko komentiram le v tehničnih disciplinah, kjer so prisotni hrvaški alpski smučarji. Najbolj brutalna in izenačena konkurenca je v moškem slalomu, kjer je vsaj 15 alpskih smučarjev sposobnih zmagati. Odločajo res malenkosti, saj je lahko tudi Henrik Kristoffersen brez večje napake petnajsti. Podobno je v moškem veleslalomu, kjer sicer prva sedmerica vendarle malce odstopa. Pri ženskah so nihanja večja, saj se lahko na drugo progo uvrsti tudi smučarka, ki zaostaja štiri sekunde in pol. Pogrešam večje rivalstvo na vrhu, zato se že veselim slalomskih dvobojev Mikaele Shiffrin in Zrinke Ljutić. Hkrati si želim, da se čimprej vrne med najboljše Petra Vlhova.
V svetu alpskega smučanja postavljata mejnike Mikaela Shiffrin in Marco Odermatt. Kako bi ju primerjali z drugimi zvezdniki, ki jih spremljate že dobra tri desetletja?
Mikaela je s stoto zmago svetovnega pokala dokazala, kako vrhunska športnica je. Za športno panogo je zelo pomembno, da ima tako prepoznavno zvezdnico. Kar zadeva Odermatta, v tej sezoni ni več tako suveren, kot je bil denimo lani. Kljub poškodbi Sarrazina in Kildeja je dobil konkurenco v smuku, tudi v veleslalomu pa doživlja vse več porazov. To je dobro za alpsko smučanje, saj so tekme bolj izenačene in razburljive.
