Moška rokometna reprezentanca Slovenije bo po Sydneyju 2000, Atenah 2004 in Riu de Janeiru 2016 že četrtič nastopila na olimpijskih igrah. Kot kapetan jo bo v Franciji vodil 35-letni Škofjeločan Jure Dolenec, ki je na svojih premiernih igrah pred osmimi leti v Braziliji osvojil šesto mesto, odkrito pa priznava, da bi bil tokrat zadovoljen le s kolajno. Po koncu iger v Parizu se namerava reprezentančno »upokojiti«, na klubski ravni se je po slovesu od francoskega Limogesa pogovarjal z ljubljanskim Slovanom, a se ni dogovoril, neuradno pa naj bi v novi sezoni okrepil hrvaški klub Nexe Našice.
Ste zadovoljni z dolgimi pripravami za nastop na olimpijskih igrah v Parizu?
Vedno sicer koristi kakšen trening več, a smo vseeno zelo dobro in veliko delali. Veliko smo se posvečali igri z igralcem več, ker smo bili na treh pripravljalnih tekmah precej slabi v tem elementu, medtem ko smo na prejšnjih velikih tekmovanjih to dobro reševali. Taktično in tehnično smo v redu, telesno pa bomo sposobni zares veliko teči. Ker so bile priprave dolge kar pet tednov, smo ob prihodu v Pariz imeli občutek, da nam je do začetka iger ostalo zelo malo časa. A do uvodne tekme s Španijo smo imeli še pet dni za treninge, kar je skoraj toliko, kot trajajo celotne priprave za evropsko ali svetovno prvenstvo.
Kako ocenjujete tri pripravljalne tekme, na katerih ste izgubili z Madžarsko in Francijo ter remizirali z Egiptom?
Kakor koli obrneš, so to še vedno prijateljske tekme, na katerih vidiš in ugotoviš, kaj ti še manjka v igri, kaj moraš izboljšati, popraviti, selektorji veliko menjavajo igralce, jih testirajo... To niso merodajne tekme, ki bi lahko napovedale, kako boš igral in kaj boš dosegel na velikem tekmovanju. Šele ko se začne na igrišču zares, je to povsem drugačna zgodba. Tudi tik pred OI 2016 v Riu smo na prijateljski tekmi premagali Dansko, ki pa nas je nato v četrtfinalu tekmovanja povozila s 37:30 in proti kateri nismo imeli nobenih možnosti.
Na Pariz nimate lepih spominov le v zasebnem življenju, ampak tudi na športnem področju.
Drži. Že večkrat sem bil v Parizu, a olimpijske igre so nekaj posebnega, zato se potovanja v francosko prestolnico nikoli doslej nisem tako veselil. Po športni plati mi bo Pariz ostal v najlepšem spominu po tem, da sem kot član reprezentance Slovenije osvojil bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu leta 2017. Upam, da bom tudi letos iz Pariza prinesel čudovite rokometne spomine.
Ali so termini tekem v Parizu – začetki od devete do 21. ure – zelo moteči za igralce?
S takšnimi termini že imam izkušnje z OI 2016 v Riu, kjer smo tri tekme igrali zelo pozno, četrto pa že ob devetih zjutraj. Takrat me to ni motilo, a zdaj sem osem let starejši in me verjetno bo. Tako zgodnji termini so nekaj, česar rokometaši načeloma nismo vajeni. A v marsikaterem klubu se zdaj trenira le zjutraj, tako da nekaj izkušenj s tem vendarle imamo. Mislim, da zgodnji termin ne bi smel biti odločilen dejavnik, sočasno pa je na koncu za vse reprezentance enak. Že sama po sebi je prva tekma na velikih tekmovanjih posebna, proti Španiji pa bo tudi zaradi svojega termina ob devetih zjutraj. Če se pošalim: upam, da še vedno velja, da se Španci malce pozneje prebujajo, Slovenci pa bolj zgodaj.
Prvi nasprotnik na olimpijskem turnirju bo močna Španija. Zmaga bi pomenila velik korak proti četrtfinalu.
Uvodna preizkušnja na velikem tekmovanju je lahko že ključna, ker vsaj okvirno določi, kako se bo vse skupaj odvijalo naprej. Sem optimist, da bi lahko presenetili Španijo, eno najmočnejših ekip v skupini. To bi nam odprlo velike in lepe možnosti za odmeven dosežek v nadaljevanju tekmovanja, prav tako pa tudi dvignilo moralo, razpoloženje in optimizem v reprezentanci. Zmaga bi bila torej zelo pomembna, zagotovo pa še ne bi bila ključna. Spomnim se Dancev na OI 2016 v Riu, kjer so v skupini na petih tekmah dvakrat izgubili in osvojili tretje mesto, nato pa v četrtfinalu najprej povozili Slovenijo, v polfinalu premagali Poljsko po podaljških z 29:28 in v finalu še Francijo z 28:26 ter postali olimpijski prvaki. Tudi mi smo v Braziliji v skupini štirikrat zmagali proti Egiptu, Braziliji, Švedski in Poljski ter samo enkrat izgubili proti Nemčiji in osvojili drugo mesto, vendar smo nato tekmovanje predčasno končali v četrtfinalu.
Toda Španci so v zadnjih štirih letih z velikih tekmovanj prinesli kar pet kolajn: po eno zlato (EP 2020) in srebrno (EP 2022) ter tri bronaste (OI 2020, SP 2021, 2023). Brez dvoma so favoriti proti Sloveniji.
Dobro jih poznamo, čeprav so v malce spremenjeni zasedbi, predvsem v obrambi. Ni več stebra obrambe Virana Morrosa, le med rezervami sta Gedeon Guardiola in Angel Fernandez Perez, še v minuli sezoni moj klubski soigralec v Limogesu, poškodoval se je odlični Joan Canellas...V zadnjem času smo z njimi igrali kar nekaj tekem, a na žalost nismo bili preveč uspešni. Z velikih tekmovanj skoraj vedno prinesejo kolajno, nam pa to ni uspelo že sedem let od brona na SP 2017 v Franciji. Igra Špancev bi nam morala ustrezati, imamo rešitve zanje v obrambi in napadu, čeprav se to v zadnjem času na tekmah ni pokazalo tudi na igrišču. Na papirju so kljub drugačni zasedbi še vedno favoriti proti nam, a v športu je pogosto tako, da favoriti vedno ne zmagujejo.
Kateri dve reprezentanci od petih v skupini bo potrebno pustiti za sabo za osvojitev vsaj četrtega mesta, ki še kot zadnje pelje v četrtfinale?
Imamo zelo težko skupino, v kateri je od šestih reprezentanc kar pet evropskih. A sočasno je precej izenačena in vsaka tekma bo derbi. Moramo iti od tekme do tekme, iti na vsaki na zmago in poskušati zbrati čim več točk. A če se že ukvarjamo z matematiko in kombinatoriko, bosta v drugi skupini, s katero se križamo, na prvih dveh mestih Francija in Danska, kar pomeni, da tretje ali četrto mesto v naši skupini nista najbolj zaželena. Seveda smo se sposobni uvrstiti v četrtfinale, koga pa bomo morali pustiti za sabo, pa ni preveč pomembno. Zato je potrebno najprej priti iz skupine, a zares se začne šele na tekmah na izpadanje.
Četrtfinalna tekma odloča o tem, ali bo ekipa napredovala v boj za kolajne ali pa bo morala predčasno domov.
Na olimpijskih igrah je 12 odličnih reprezentanc, zato niti ena tekma ne bo lahka, po drugi strani pa je pot do nečesa velikega zaradi tekmovalnega sistema tudi najlažja. Da, prav četrtfinalni obračun je najpomembnejši na tekmovanju. Zagotovo na olimpijskem turnirju ne spadamo med favorite, saj je nekaj reprezentanc boljših od naše. V zadnjem času sicer nismo bili slabi, a se nismo borili za kolajne, saj na velikem tekmovanju nismo bili v polfinalu že od EP 2020. A to ne pomeni, da ne sanjamo o odličju in da nimamo svojih računic, kako se vmešati v boj zanje.
In s kakšnim rezultatskim dosežkom bi bili zadovoljni v Parizu?
Na svojih prvih OI 2016 v Riu sem bil šesti, toda mesec kasneje je bilo skoraj vseeno, ali bi bil četrti ali dvanajsti, kajti ostal sem brez kolajne. Že uvrstitev na igre je velik dosežek, sploh v ekipnem športu, a ko enkrat prideš na prizorišče, štejejo in veljajo le kolajne. Ko greš na olimpijske igre, moraš iti samo po njo. V Parizu bi me torej zadovoljila le kolajna.
Po olimpijskih igrah se boste poslovili od reprezentance, čaka pa vas nova klubska sezona. Po treh letih ste zapustili francoski Limoges – koliko je bilo možnosti za vrnitev v Slovenijo, konkretno v Slovana?
Trenutno ne razmišljam veliko o tem, kje bom nadaljeval klubsko kariero, kajti osredotočen sem le na reprezentanco in olimpijske igre. Vse je v rokah mojega agenta, ki se pogovarja z nekaterimi klubi. S Slovanom smo se pogovarjali, a nismo prišli do dogovora. Zagotovo je bil prestop v Slovana tudi moja želja, ker sem se želel z družino vrniti v domovino. A prestopi iz kluba v klub so del našega posla, naše službe, našega športa. Kar se tiče mojega – pustimo se presenetiti.