Po dolgi in zelo uspešni klubski in reprezentančni rokometni karieri se je Deja Ivanović (dekliški priimek Doler) preselila v Krimove klubske pisarne. Kot športna direktorica je ena glavnih kreatork politike kluba, ki je po dolgoletni sanaciji spet na zeleni veji. Ivanovićeva je spregovorila o letošnji evropski sezoni, kadrovskih rošadah na trenerski klopi in v igralskih vrstah, o evropskem prvenstvu v Sloveniji, poteku sanacije in vrnitvi Krimovega »očeta« Zorana Jankovića.
Krim se je v ligi prvakinj prvič po
osmih letih uvrstil med osem
najboljših v Evropi. Ste zadovoljni
z letošnjo sezono?
Osnovni cilj je bil izpolnjen, ni pa bilo presežka. Še vedno me boli, da na zadnjih dveh četrtfinalnih tekmah proti norveškemu Kristiansandu, ki sta odločali o napredovanju na zaključni turnir najboljše četverice v Budimpešti, naši predstavi nista bila na najvišji ravni oziroma na ravni, ki smo jo v tej sezoni že večkrat pokazali. Prav tekmi z njimi sta Krimovi največji črni piki v Evropi.
Minus 18 golov na dveh tekmah je četrtfinalni izkupiček proti Kristiansandu. Je to dokaz, da Krim (še) ni zrel za vrh Evrope?
Preskok iz četrtfinala na zaključni turnir četverice je večji in težji, kot mnogi mislijo. Kandidatov za četrtfinale je vedno več kot potem tistih, ki so zares špica. V tem trenutku se je pokazalo, da Krim še ni zrel za evropski vrh. Morebiti bi se proti Kristiansandu razpletlo drugače, če bi na primer prikazali takšno igro kot v osmini finala v Tivoliju proti Ferencvarošu, ki smo ga visoko premagali. In ne smemo pozabiti, da smo proti Kristiansandu v Stožicah v skupinskem delu že v prvem polčasu vodili z devetimi goli prednosti, a na koncu žal tesno izgubili. Pred sezono smo imeli zelo ambiciozne cilje, a po slabem začetku evropske sezone smo pred osmino finala nepričakovano dobili dve vrhunski okrepitvi iz Rusije, Ano Gros in Tatjano Brnović, kar je naše cilje še bolj dvignilo. A v športu nič ne gre kar čez noč.
Očitno ima Krim največje težave na gostovanjih, kajti na devetih tekmah v ligi prvakinj je ob le eni zmagi in remiju kar sedemkrat izgubil.
To je še vedno tudi za nas velika uganka. V zadnjih sezonah pred letošnjo je Krim na gostovanjih igral veliko bolje kot doma, v tej je bilo prav obratno. Trenutno potekajo v klubu analize letošnje evropske sezone in upam, da bomo tudi našli pravi odgovor na to vprašanje.
Trenerja Uroša Bregarja je konec oktobra lani zamenjala Nataša Derepasko, ki je prvič v karieri postala glavna trenerka članske ekipe. Kako ste (bili) zadovoljni z njenim delom?
Sredi sezone je prevzela ekipo, katere duh je bil povsem načet. Pred tem smo na mnogih tekmah, na katerih smo bili favoriti, izgubljali, precejkrat le za gol, kar je še bolj boleče. Ker smo imeli pred sezono visoke cilje in apetite v Evropi, smo žal morali zamenjati trenerja, čeprav je to Krim sredi sezone naredil prvič v klubski zgodovini. To smo morali storiti, če smo želeli rešiti sezono, saj sredi nje ne moreš zamenjati polovice ekipe. Imeli smo resne pogovore s številnimi trenerji, a smo se odločili, da ponudimo priložnost Derepaskovi, ki je bila prej Bregarjeva pomočnica, dobro pozna ekipo in že dolgo deluje v klubu, čeprav še ni imela trenerskih izkušenj na najvišji ravni. Priložnost je v veliki meri dobro izkoristila in Krim po zelo slabem začetku sezone pripeljala med osem v Evropi.
Če bodo analize pokazale, da Derepaskova ni več primerna za glavno trenerko – jo bo nasledil Črnogorec Dragan Adžić, ki je tudi selektor ženske reprezentance Slovenije?
Adžić je strokovnjak evropskega kova. Že oktobra lani je bil eden glavnih kandidatov za Bregarjevega naslednika. Krim je že nekajkrat doslej, nazadnje prav z Bregarjem, imel dvojno zgodbo – klubskega trenerja in selektorja reprezentance. Mnogi menijo, da je to za najboljši klub v Sloveniji logična poteza oziroma posledica, jaz pa si ne želim, da je tako, ampak da izberemo pravega kandidata. Trenutno potekajo pogovori s kandidati, tudi z Adžićem, Derepaskovo in še nekaterimi, dokončna odločitev pa bo znana v naslednjih dneh.
Zakaj je Krim prisiljen kupovati predvsem tuje igralke? Ali Slovenke, ki igrajo v domačih klubih, niso dovolj kakovostne za Krim, ali so slovenske rokometašice, ki igrajo v tujini (Ana Gros, Elizabeth Omoregie, Barbara Lazović ...), predrage za vaš klub?
Vse Slovenke, ki ste jih našteli, in še nekatere druge so bile in so še vedno na Krimovem seznamu želja. Že večkrat smo poskušali narediti vse, da bi jih privabili v Ljubljano. Naša strategija je, da želimo sestaviti ogrodje ekipe iz najboljših slovenskih igralk in jim priključiti kakovostne tujke, ki jih potrebujemo za najvišje dosežke in ki jih na nekaterih igralnih položajih v Sloveniji nimamo. Priznam, da se nam zaenkrat nakup najboljših Slovenk iz tujine ni posrečil, ker se finančno ne moremo kosati z na primer ruskimi in romunskimi klubi.
Slovenija bo novembra (so)gostila evropsko prvenstvo za ženske, na katerem ima velike cilje. Kako visoko lahko poseže?
Če bo selektor Adžić lahko računal na vse igralke, ki so na razpolago, če bodo v pravi formi in če ne bo poškodb in drugih zdravstvenih težav, utegne Slovenija poseči zelo visoko, tudi po kolajni. A po drugi strani bi se nam odsotnost katere koli pomembne igralke krvavo poznala, saj nimamo zelo obsežnega kadra. Žal kot igralka nisem imela priložnosti in časti igrati na domačem prvenstvu, ki prinaša posebna čustva, v igralkah se vzbudi posebna moč, dodatna sila, ki bo zagotovo voda na naš mlin. Slovenska skupina v Celju z Dansko, Švedsko in Srbijo je zelo močna, a tudi preostale tri so takšne. Ne smemo pozabiti, da je v rokometu evropsko prvenstvo močnejše od svetovnega.
Igranje pred domačimi gledalci je prednost, a prinaša tudi velik
psihološki pritisk, s katerim se mnogi težko kosajo.
Drži, a na to moramo gledati s pozitivne plati in verjeti, da bo to dalo našim dekletom dodaten veter v jadra in da jim to ne bo predstavljalo prevelikega psihološkega bremena. Verjamem, da bo reprezentančni strokovni štab znal igralke dobro pripraviti tudi na psihološkem področju. Nosilke igre v reprezentanci, kot so Grosova, Stankova, Omoregiejeva, Lazovićeva in še nekatere, imajo veliko mednarodnih izkušenj na klubski in reprezentančni ravni. Odigrale so mnogo težkih in odločilnih tekem, zato sem prepričana, da bodo znale to obrniti v svoj prid in da igranje pred domačimi gledalci zanje ne bo prevelik pritisk.
Krim je po dolgoletni sanaciji spet finančno na zeleni veji, kar vam daje precej več manevrskega prostora tudi pri nakupu dragih igralk iz tujine. Kako ste poravnali več kot milijon evrov dolga?
Najlažje je razglasiti stečaj, zapreti klub in vse začeti znova, kar se pogosto dogaja. A v Krimu so bili ves čas želja, motiv in usmeritev, da tega ne bomo počeli in da bomo skušali vsem, ki so nekaj dali našemu klubu, to vrniti – v celoti ali v manjši obliki, kolikor bomo pač zmožni. Nikakor nismo želeli in hoteli, da bi ljudje ostali brez vsega. Sočasno s sanacijo smo morali garati, da smo lahko sestavljali ekipo, ki bi bila vsaj toliko konkurenčna, da bi lahko igrala v ligi prvakov, kajti od tega je odvisna višina sponzorskih pogodb, sredstev lokalnega okolja, države ... Da bi lahko preživeli, smo proračun oklestili na minimum, a še od tega smo velik del sredstev dajali za poplačilo dolgov. Po sanaciji, ki je trajala od sezone 2013/14 do sezone 2019/20, se nam je le uspelo dvigniti iz pepela in od takrat smo brez dolgov.
Kako je vam in klubu uspelo prepričati Krimovega »očeta« Zorana Jankovića, da je nedavno proti Ferencvarošu na Madžarskem v osmini finala lige prvakinj prvič po 15 letih z vami odšel na gostovanje?
Iz sanacije smo prišli še močnejši in še bolj povezani, težko obdobje nas je tudi veliko naučilo: od racionalnega delovanja kluba, transparentnosti do boja na vseh področjih, nepopustljivosti ... Brez Jankovića nam to ne bi uspelo, njegova večna želja in cilj biti na vrhu pa se je vedno prenašala tudi na nas. Če za Cveto Benet pravimo, da je »mama« Krima, je Zoran Janković »oče« kluba. Je več kot le častni predsednik – je vizionar, motivator, ikona Krima. Z njim smo na pravi poti, vsi v klubu in okoli njega pa bomo naredili vse, da bomo še enkrat tam, kjer smo nekoč že bili – na vrhu Evrope.