Slovenska reprezentantka Tamara Mavsar se je po nosečnosti in porodu v velikem slogu vrnila na rokometna igrišča, 31-letnica pa je ena izmed nosilk igre tudi na EP v Celju. Na klubski ravni je članica madžarskega Siofoka, kjer je trener njen življenjski sopotnik Uroš Bregar, s katerim imata leto in pol starega sina Marka. Z Bregarjem, ki je tudi selektor Srbije, se bosta na tekmi zadnjega kroga skupine B danes ob 18. uri v Zlatorogu pomerila v neposrednem dvoboju za napredovanje v drugi del tekmovanja.
Zaradi materinstva ste prekinili kariero – ali ste bili ves čas prepričani, da se boste vrnili na igrišče?
Ko je postalo jasno, da bo EP 2022 v Sloveniji, ni bilo več nobenega dvoma, da se želim vrniti na igrišče, priti v pravo formo in igrati pred domačimi gledalci. Nikoli nisem razmišljala, kaj bi bilo z mojo reprezentančno kariero, če prvenstva ne bi bilo v Sloveniji. A ko sem med nosečnostjo že ob gledanju tekem na televiziji videla, da je v meni še vedno velik žar za igranje, sem vedela, kakšna bo moja odločitev. V zadnjem letu in pol, dveh sem izjemno garala, da sem lahko zdaj tukaj, čeprav sem po porodu začela z ničle. Pred EP sem si rekla: zdaj ali nikoli. To je zame enkratna priložnost, saj ne vem, kako bo kasneje z mojo reprezentančno kariero, saj nisem več prav mlada.
A najprej ste se na igrišče vrnili v
dresu Siofoka. Mnogi so pričakovali, da bo to vaš matični klub Krim.
Telefonskega klica iz Krima nisem dočakala. A sem tudi sama ves čas poudarjala, da je zame družina na prvem mestu in da si ne želim, da bi bili – sploh odkar imava z Urošem otroka – ločeni. Najpomembneje je, da smo vsi skupaj in da sva z Urošem v istem klubu oziroma podobni športni službi.
Kako ste zadovoljni tako s klubom
kot z mestom ob Blatnem jezeru?
V klubu, kamor sem prišla sredi lanske sezone, so me odlično sprejeli, pogoji za delo so super. Madžarska liga je zelo močna, vsaka tekma je skoraj takšna kot v ligi prvakinj. Tribune na naših domačih tekmah so vedno polne, v dvorani je fantastično vzdušje in užitek je igrati. Do kdaj imam pogodbo s klubom? Če se malce pošalim: do takrat kot trener. Siofok je mesto, v katerem je pozimi 20.000 ljudi, poleti pa zaradi turizma 100.000 in takrat se počutimo, kot bi bili na morju. Celotni družini je tam zelo lepo, imamo se fino. Od Ljubljane smo oddaljeni le tri ure vožnje z avtomobilom, zato lahko ob vsaki priložnosti skočimo domov.
In kako v Siofoku usklajujete
športne in družinske obveznosti?
Z Urošem sva ves čas istočasno odsotna, ker sva v istem klubu. Na Madžarskem nama veliko pomaga predvsem njegova mama, ki je že v pokoju, moja starša pa še nista, zato je od njiju manj pomoči. Navadili smo se najinega športnega ritma, tudi Mark je to sprejel in zato ni več prevelikega joka, ko odhajava. Očitno je tudi že sam spoznal, da se vedno čim hitreje skušava vrniti k njemu.
Se je Mark že privadil
na novo okolje na Madžarskem?
Otroci imajo pri prilagajanju na novo okolje skoraj vedno manjše težave kot odrasli. Mark hodi v madžarski vrtec in počasi že prevzema madžarske besede, imamo pa tudi varuško. Madžarščina je zelo zapleten jezik, vseeno pa si še vedno želim, da bi se ga poskušala vsaj nekaj naučiti. A sem prepričana, da bo Mark precej prej znal madžarsko kot midva z Urošem.
Slovenija ima na domačem
Euru visoke cilje. Kaj bi zadovoljilo vaše rokometne apetite?
Vsak športnik, še posebno če lahko nastopa na velikem tekmovanju pred domačimi gledalci, ima svoje želje in sanje. V kolikšni meri se bodo uresničile, je odvisno le od nas samih. Ne želim in nočem pa govoriti o konkretnih rezultatih, dosežkih in mestih.
Na uvodnih dveh tekmah v Zlatorogu smo videli popolnoma različna obraza Slovenije – vrhunskega proti Danski in podpovprečnega proti Švedski.
Proti Dankam smo se od prve do zadnje minute držali dogovorov iz garderobe. Vsilili smo jim naš način in ritem igre ter preprečili, da bi dosegale lahke gole iz hitrih (pol)protinapadov, ki so njihovo najmočnejše orožje. Mesece smo čakale na uvodno tekmo, napetost in energija sta naraščali, oboje pa smo prenesle na igrišče, oboje stresle nad Dankami in nič nas ni moglo ustaviti. Proti Švedski je bila v drugem polčasu prelomnica njihova druga vratarka. Ne bi govorila o sodnikih, ker smo same krive, da smo zapravljale zicerje ter delale napake v obrambi in napadu.
Danes vas čaka odločilna tekma
za napredovanje s Srbijo. Tekma,
za katero ste že pred EP dejali,
da si je ne želite.
Prvič bom igrala proti ekipi, ki jo vodi moj partner Uroš, zavedam pa se, da bo težko tako njemu kot meni, čeprav sva oba profesionalca. On zelo dobro pozna našo reprezentanco, mi pa njega. Želela sem si, da bi bilo do te tekme že vse odločeno v skupini, zdaj pa bo prav ta dvoboj neposredno odločal o napredovanju v drugi del EP. Prav tako bi si želela, da bi se tekma iztekla tako, da bi bila oba zadovoljna. A to ni mogoče in žal bo po tekmi eden od naju žalosten. Zagotovo pa bova vsak za svojo reprezentanco, ki jo trenutno zastopava, na igrišču dala vse od sebe za zmago. Ne bo nobenega popuščanja.
