Nekdanji slovenski reprezentant, ki je bil rojen v Tuzli, je ekipo prevzel leta 2018 in že v prvi sezoni z Velenjčani osvojil pokalno lovoriko. Dve leti pozneje so bili po osmih letih spet državni prvaki, letos so ta uspeh ponovili.
Po osvojenem naslovu državnih prvakov ste dejali, da bi bili pred začetkom sezone zadovoljni že s tretjim mestom, toda obrnilo se je drugače. Pravzaprav bi lahko dejali, da ste vzeli vse, kar vam je bilo ponujeno?
Novo sezono smo začeli v zelo spremenjeni zasedbi, za nameček si je Verdinek na pripravah poškodoval hrbet, tako da smo šest mesecev igrali brez njega, sredi priprav pa je z igranjem rokometa prenehal Kovačič. Skratka, znašli smo se v čudnem položaju, vendar se nismo pritoževali. O nas se ni veliko govorilo, ne pisalo, osredotočenost je bila na Trimo in Celje, kar je bilo za nas samo dobro. Igrali smo tudi evropsko ligo, v kateri smo prišli v skupinski del in prav skozi te tekme se je ekipa še bolj povezala, se kalila in pridobivala izkušnje. Po porazu Trima v Slovenj Gradcu so se nam zadeve odpirale, pred nami so bili trije meseci, ki so bili psihološko zelo naporni, vendar smo prišli čez vse ovire in danes smo državni prvaki.
Dejali ste, da je bilo najtežje psihološko vse skupaj zdržati, kajti ves čas ste bili odvisni sami od sebe in si napake preprosto niste smeli dovoliti?
Vse skupaj je bilo še težje tudi zato, ker smo bili v primerjavi s Celjem in Trimom v primanjkljaju glede igralskega kadra. Vendar nas to ni zaustavilo, bili smo telesno dobro pripravljeni, pa tudi psihološko smo bili na visoki ravni. Nekateri so se mi posmehovali, ko sem govoril, da gremo tekmo za tekmo, toda takšno je moje razmišljanje. Zame je najpomembnejša vsaka prva tekma. Pred tekmo z Ormožem so me vprašali, kaj zdaj, ko je zadnja v sezoni, pa sem dejal, da bomo v njej igrali minuto za minuto.
Osvojili ste državno prvenstvo, vendar ne boste igrali v ligi prvakov?
Lepo je slišati, da igraš v ligi prvakov, vendar moramo biti realni. V tem trenutku nihče od slovenskih klubov ne more igrati v tem tekmovanju, ker finančno niti približno niso blizu ekipam, ki igrajo v njej. Že v evropski ligi smo bili, kar se financ tiče, podhranjeni v primerjavi z našimi nasprotniki. Naš proračun je bil daleč manjši od vseh naših nasprotnikov in je bil že to, da smo prišli med 16 klubov, s proračunom, ki je bil enkrat do petkrat manjši od naših tekmecev, velik uspeh.
Lahko bi torej dejali, da je za vašo ekipo celo bolje, da ne bo igrala v ligi prvakov?
Ljudje radi slišijo, da igraš v ligi prvakov, toda s proračunom, kot ga imamo, to ni realno. Videli ste, kako je bilo v letošnji sezoni v ligi prvakov s Celjani, ki so ostali brez zmage. Tudi če premagaš enega ali dva, je to še vedno premalo za izločilne boje. Za slovenske klube je v tem trenutku uspeh že, če se prebijejo v osmino finala v evropski ligi ali v evropskem pokalu, morebitna uvrstitev v četrtfinale pa je v Evropi odličen rezultat.
To je nekaj popolnoma drugega, česar smo bili navajeni pred 20. leti?
Leta 2000 so kar trije slovenski klubi igrali v polfinalu različnih evropskih pokalov, Celjani v ligi prvakov, Prule 67 v pokalu pokalnih zmagovalcev in Prevent v pokalu EHF. Potem so bili tu še Cimos, Gorenje, Gold Club Kozina... Vsi ti klubi so si lahko privoščili kakovostne tujce, domači igralci pa tudi niso tako zgodaj odhajali v tujino, če sploh so. Zato pravim, da danes vsi slovenski klubi delajo čudeže, vsi trenerji delajo čudeže, vse pohvale pa gredo seveda tudi igralcem. V našem klubu bi si igralci za svojo kakovost zaslužili večje finančne zneske, toda danes je slovenski šport na zelo slabi ravni plačevanja. Slabo je urejeno z davki, država glede tega ne stori prav veliko, vse je preveč obdavčeno in dolgoročno to ne pelje nikamor.
Dejstvo je, da imamo kakovostne rokometaše, saj bo reprezentanca poleti igrala na OI v Parizu, uvrstila se je na SP na Hrvaškem, v začetku leta pa je uspešno igrala na EP. Žal večina reprezentantov igra v tujini, vse to pa se potem odraža tudi na kakovosti slovenskega državnega prvenstva, mar ne?
Vsakdo, ki vsaj malo izstopa iz povprečja, je že na radarju boljših evropskih klubov. Toda bolj moteče je, da igralci, ki še niso dozoreli in so še v fazi razvoja, odhajajo recimo v Avstrijo za 1500 evrov, kar je še vedno malo, ampak bistveno več, kot bi dobili doma. Tu se potem njihove kariere končajo, gredo v službe. Dolgoročno s tem izgublja tudi naša liga, nižja je kakovost. Če pa bi ta igralec še dve, tri leta igral v Sloveniji, bi dvignil svojo raven igre, s tem bi veljavo in prepoznavnost pridobila tudi liga, tako da bi bila na daljši rok višja tudi njegova cena.
Skratka, namesto da bi ti igralci dozorevali v slovenski ligi, ki bi lahko bila prava liga za njihov razvoj, prehitro odhajajo v tujino. V veliko primerih, če gredo v boljše klube, so v glavnem na klopi, ali pa igrajo v klubih, ki niso na ravno visoki kakovostni ravni in ne napredujejo.
Se strinjam, potem pa gredo v službo in postanejo polprofesionalci, vemo pa, da to na dolgi rok prinaša njihov zaton. Žal je temu tako. Dokler ne bodo sprejeli neke zakonodaje, ki bi podjetjem omogočala davčno razbremenitev za vlaganje v šport, ne vidim perspektive. Pa to ne velja samo za rokomet.
Šesto sezono ste že trener Gorenja, kar je v slovenskem športu nenavadno, toda očitno imate polno zaupanje vodstva kluba?
Pred mojim prihodom so v klubu menjavali trenerje na tri, štiri mesece, je pa dejstvo, da pred mano Gorenje šest let ni ničesar osvojilo. Že prvo leto smo Celjanom, s popolnoma novo zasedbo, v kateri je bilo deset novincev, vzeli pokal, pa so takrat imeli veliko močnejšo ekipo, kot jo imajo danes. Nato smo praktično vsako leto nekaj osvojili in to s proračunom, ki je bil veliko manjši od njihovega. Vmes smo se osredotočili na pomlajevanje ekipe, kar je naša dolgoročna politika. Tudi po letošnji sezoni nas bo zapustilo šest, sedem igralcev, prihajajo novi in videli bomo, do kam lahko sežemo.
Bo pa težko ubraniti prvo mesto, kajti Trimo bo, čeprav ga bo prav tako nekaj igralcev zapustilo, še vedno močan, zagotovo se bodo pobrali tudi Celjani, prihaja pa nov tekmec Slovan, za katerega bo igral tudi vaš sin Staš?
Natanko tako tudi jaz razmišljam. V prihodnji sezoni nimamo nobenih argumentov, da bi lahko rekli, da bomo kaj osvojili. Spet gremo realno v sezono, kajti ob Trimu in Celju bo prvi favorit Slovan, vsaj glede na vložek, in šele na četrtem mestu bo naša ekipa. Toda prvenstvo bo dolgo, teh nekaj novih igralcev, ki bodo prišli, bomo morali uigrati, želim pa si, da bi prvenstvo končali najmanj med prvimi tremi.
Še slabe tri mesece je do olimpijskih iger v Parizu, kakšna so vaša pričakovanja?
Realno ne bomo favoriti, moramo pa biti realni in priznati, da bodo tam ekipe, ki so na papirju močnejše od nas. V prvem delu nas čakajo Švedska, Nemčija, Hrvaška, Španija in Japonska, zato bo prvi cilj priti iz skupine v izločilne boje. Mislim, da bi bil to velik uspeh, vse drugo je pa fantazija.