Po športnomatematični logiki bi morala slediti številka 3, 2 ali 1, kar bi seveda pomenilo kolajno na letošnjem SP. O njej sicer niti selektor niti igralci niso – za razliko od medijev in javnosti – želeli govoriti na glas, toda dejstvo je, da jo je večina pričakovala. A Slovenija je v Zagrebu naredila velik korak nazaj (očitno si je z uspehom na OI 2024 naložila preveliko breme), doživela neprijetno prizemljitev in padla na trda (realna) tla. Vse to potrjuje, da vendarle (še) ni zrela za novo kolajno na velikem tekmovanju in da (še) ni tako dobra, kot s(m)o bili mnogi prepričani.
Pred tekmo s Hrvaško, ki za Zormanovo četo ni imela nobenega tekmovalnega naboja, je Slovenija premagala tri popolne »avtsajderje« (Kuba, Zelenortski otoki, Argentina) in izgubila edini dve pomembni in odločilni tekmi za napredovanje v četrtfinale (Islandija, Egipt), predčasno končala tekmovanje ter se poslovila od sanj o četrtfinalu in kolajni. Očitno ima reprezentanca še vedno kronične težave s pritiskom in bremenom favoritinje na pomembnih tekmah in tekmovanjih: ko igra proti na papirju slabšim ekipam, igra dobro in zmaguje, ko pa je v vlogi favoritinje, igra v krču in zelo pogosto izgublja. Psihološko breme favoritinje je zanjo očitno (pre)velika ovira, zato le namig in v razmislek Rokometni zvezi Slovenije, da bi mogoče morala (Zorman upravičeno pravi, da je vse v glavah) v reprezentančno delo uvrstiti tudi psihologa. Saj vendar fantje v le nekaj mesecih od OI niso pozabili igrati rokometa, očitno pa glave niso bile na pravem mestu.
Slovenska reprezentanca je bila – razen nekaterih igralskih izjem – samo senca tiste, ki je pred nekaj meseci navduševala na OI v Franciji. Na Hrvaškem so fantje očitno pregoreli v (pre)veliki želji za uspehom. Od zasedbe v Franciji sta manjkala zgolj Matej Gaber in Dean Bombač (Jure Dolenec je tokrat odigral le dve tekmi), prišli pa so Domen Makuc, Rok Ovniček, Tadej Kljun, Miha Kavčič ... Aduti na SP 2025 naj bi bili obramba, hitrost in bliskoviti (pol)protinapadi: obramba je bila na visoki ravni, napad je bolj ali manj zelo šepal, hitrih (pol)protinapadov je bilo na petih tekmah skupaj zgolj 18, število tehničnih napak (le proti Egiptu neverjetnih 20) in zgrešenih strelov pa je bilo absolutno nad normalnim povprečjem.
Selektor in igralci tudi sami priznavajo, da so po OI 2024 vsi skupaj malce previsoko poleteli, v Zagrebu pa je nekaj mesecev kasneje sledila kruta kazen. Neuvrstitev med elitno osmerico na svetu seveda nikakor ni športna tragedija, je pa lahko zelo dobra lekcija, če se bodo vsi iz nje česarkoli naučili. Krivulja uspehov se je v Zagrebu zdaj korenito obrnila navzdol, namesto slavja in kolajne se je zgodila delna rokometna sedmina. Upajmo, da je le začasna, medtem pa se čakanje na novo odličje vztrajno podaljšuje. Po dveh dosedanjih kolajnah na velikih tekmovanjih (srebro na domačem EP 2004 in bron na SP 2017) se je čakanje na tretjo po neuspehu v Zagrebu podaljšalo na osem let, kar je že kar nekoliko (predolga) doba.
Naslednji etapni cilj je EP 2026, končni nastop na OI 2028 v Los Angelesu, pred tem pa Zormana čaka še težko delo pri kadrovanju oziroma nadaljnji pomladitvi ekipe. Če se bo Slovenija uvrstila na OI 2028, bo imel sedanji najstarejši kvartet že kar igralska veteranska leta: Klemen Ferlin 39, Urban Lesjak skoraj 38, Miha Zarabec skoraj 37, Borut Mačkovšek pa se bo bližal številki 36. Še nekaj fantov bo takrat že zakorakalo krepko v Kristusova leta, zato se bo treba hitro odločiti, s kakšno zasedbo naprej. V reprezentanci je tudi kopica mlajših igralcev, ki bodo čez nekaj let v najboljših rokometnih letih, pa vendar se poraja vprašanje, ali ima Slovenija vseeno dovolj kakovosti za vrhunske dosežke (beri: kolajne). Sedanjo generacijo bo seveda zelo težko oziroma skoraj nemogoče ustrezno zamenjati in nadaljevati uspehe, toda drugega izhoda razen pomladitve pač ni. Pa naj stane, kolikor hoče.
