Njen oče je Nigerijec, mati Bolgarka, Elizabeth pa se je rodila in odraščala v Atenah, saj je imel oče službo v Grčiji. Pred njenim odhodom v osnovno šolo se je družina s štirimi otroki (ima še mlajša sestro in brata ter starejšo sestro) preselila v bolgarski Pleven. Čeprav v domačem klubu zaradi nesoglasij s trenerko ni redno trenirala in igrala kar dve leti, je bila med letoma 2015 in 2017 stalna članica mladinske in članske reprezentance Bolgarije. Za njen prihod v Slovenijo leta 2014, ko je podpisala pogodbo s Krimom, je bila najzaslužnejša nekdanja trenerka in selektorica Marta Bon, že pri 17 letih pa je okusila igranje v elitni evropski ligi prvakinj.
»Pred prihodom v Slovenijo o njej nisem vedela skoraj nič. Šla sem na google, našla Ljubljano in videla, kako lepa sta mesto in država. Odločila sem se, da poskusim, to pa je bila zame avantura, nov in velik izziv,« se spominja 29. decembra 1996 rojena Elizabeth Omoregie, ki že zelo dolgo tekoče govori slovensko. A niti v sanjah si ni predstavljala, da bo slovenski jezik tako težka ovira. »Bila sem prepričana, da bom lahko razumela precej več besed, saj smo navsezadnje vsi Balkanci. A nisem razumela skoraj nič, zato sem se pogovarjala v angleščini. Na začetku je bilo zelo težko, za nameček sem bila v Sloveniji brez staršev, sester in brata (v Nigeriji ima še štiri strice in dva brata, op. p.). Pogosto sem si želela domov, biti z družino na domačem kavču. A mi je bilo vsaj malce lažje, ker je bila prvo sezono na Krimu kot igralka tudi moja prijateljica Gloria Pavlova. Ko pa je odšla, sem začela govoriti slovensko.«
Prekinitev pogodbe s Krimom in odhod v Romunijo
Leta 2015 je podaljšala pogodbo s Krimom za dodatna tri leta. Toda še pred njenim iztekom jo je znova podaljšala do leta 2020, nato pa jo je maja 2018 (ne)pričakovano prekinila in odšla v romunsko ekipo CSM Bukarešta (ta je edini naslov klubskega prvaka Evrope doslej osvojila v sezoni 2015/16), katere članica je še zdaj. Simpatična srednja zunanja igralka z vzdevkom Liza je enega izmed svojih športno-zasebnih vrhuncev v življenju doživela 29. oktobra 2017, ko je dobila slovensko državljanstvo.
Toda po pravilih mednarodne zveze IHF lahko igralka (igralec) nastopi za svojo novo domovino šele po treh letih od zadnje tekme v dresu prejšnje reprezentance. Slovenska zveza RZS je na IHF vseeno vložila prošnjo za skrajšanje tega roka, za Bolgarijo je nazadnje igrala junija 2016, vendar je bil odgovorov rokometnih veljakov s sedeža v švicarskem Bazlu na žalost negativen.
Za Slovenijo je končno le debitirala 4. decembra 2020 na evropskem prvenstvu na Danskem, ko je na uvodni tekmi proti gostiteljicam v Herningu dosegla tudi tri gole ob slovenskem porazu s 23:30. Predvsem težave s kolenoma, nekatere druge poškodbe in tudi njena občasna muhavost so jo pogosto kar oddaljili od reprezentančnega dresa, pred debijem za Slovenijo na Danskem pa je dejala: »Po pridobitvi slovenskega potnega lista sem zapustila Krim in Ljubljano ter se s tem takrat seveda nekoliko oddaljila tudi od Slovenije. Toda pred nekaj meseci sem znova razmišljala in ugotovila, da poleg klubske kariere potrebujem tudi reprezentančno. Verjamem, da lahko pomagam slovenski reprezentanci, ona pa meni, želim pa si nastopov na velikih tekmovanjih.«
Njen športni idol je legendarni Michael Jordan
Omoregiejeva, katere športni idol je nekdanji ameriški košarkarski zvezdnik Michael Jordan, je v Ljubljani postala ljubiteljica balkanske glasbe, najpogosteje pa je poslušala Severino, Ceco in Aca Lukasa. V prostem času se je najraje odpravila v mesto, na večerjo ali Šmarno goro, zelo navdušena je bila nad Bledom, glede moških pa je takrat ocenila: »Bolgarski so videti bolje.« Vrhunec sanj o nastopu na velikem tekmovanju se ji je končno uresničil 14. aprila 2024, ko je Slovenija na kvalifikacijskem turnirju v nemškem mestu Neu-Ulm po zmagi proti Črni gori s 30:26 osvojila drugo mesto in se neposredno prvič v svoji zgodovini uvrstila na lanske olimpijske igre v Parizu.
»Vesela in ponosna sem, da sem del reprezentance in da me je ta tako dobro sprejela v svoje vrste. Odkar sem zraven, je bil naš cilj Pariz. Sanjale smo in verjele, čeprav so mnogi dvomili, da nam bo uspelo. Tudi Dragan Adžić nam je od prvega trenutka, ko je postal selektor Slovenije, vztrajno govoril, da bomo šle na olimpijske igre. Že na prvem sestanku je govoril o Sloveniji kot športni velesili ter izjemnih športnikih in športnicah, čeprav je majhna država. In govoril, da bomo nekoč tudi me del tega,« Črnogorčevih besed ni pozabila Omoregiejeva.
»Z uvrstitvijo na olimpijske igre nam je uspel zgodovinski dosežek, a pri tem se ne smemo ustaviti,« je takrat napovedala, vendar se ni izšlo najbolje. V prvem delu tekmovanja je Slovenija na petih tekmah le enkrat zmagala (Južna Koreja) in štirikrat izgubila (Danska, Nemčija, Norveška, Švedska) ter osvojila šesto (zadnje) mesto v skupini in končno 11. med 12 reprezentancami.
V mislih sta zdaj zgolj klub in zdravje
Za 178 centimetrov visoko in 73 kilogramov težko Elizabeth je bila tekma proti Švedski 3. avgusta lani – ob porazu s 23:27 je dosegla kar devet golov – očitno tudi zadnja v dresu reprezentance Slovenije (odigrala je 41 tekem in dosegla 80 golov), čeprav o tem ni nikoli javno in uradno spregovorila. A to je mogoče razumeti iz njenih besed po nedavni tekmi proti Krimu v ligi prvakinj, ko je po presenetljivem porazu svoje ekipe CSM Bukarešta v Ljubljani pojasnila: »Od reprezentance sem se nekako že poslovila in se osredotočila na klubsko kariero. Vedno sem želela in hotela doseči največ, kar je mogoče, s Slovenijo pa je bila to uvrstitev na olimpijske v Parizu. Vem, da je bil to maksimum, ki smo ga lahko dosegle. Po Parizu se je reprezentanca precej pomladila in spremenila, kopica starejših in izkušenejših igralk pa se je poslovila od nje. Očitno je napočil čas za mlajše moči, brez reprezentančnih obveznosti pa bom imela seveda tudi več časa in energije za klub. Zdaj sta v mojih mislih zgolj klub, s katerim želim postati prvakinja Evrope, in zdravje, s katerim sem imela v zadnjih letih zares veliko težav.«
