Pred dvobojem v Zagrebu sta reprezentanci edino medsebojno tekmo na velikih tekmovanjih odigrali na za Slovenijo premiernem SP 1995 na Islandiji. V Hafnarfjördurju so s 34:26 zmagali Kubanci, ki so na koncu osvojili 13. mesto, Slovenci pod vodstvom zdaj že pokojnega selektorja Mira Požuna pa 18. med 24 reprezentancami. Kuba, ki osmič nastopa na SP in prvič po letu 2009 (takrat je bilo tekmovanje prav tako na Hrvaškem), je največji uspeh dosegla v Egiptu 1999, ko je v osmini finala v Kairu izločila Dansko (32:24), prvenstvo pa končala osma.
To je bil tudi vrhunec zlate generacije, najboljši igralci pa so pobegnili iz domovine in zaigrali za druge reprezentance. Carlos Perez, Ivo Diaz in Vladimir Rivero za Madžarsko, Rolando Urios in Julio Fis za Španijo, Roberto Duranona in Jalesky Garcia za Islandijo, Rafael Capote in Frankis Carol za Katar, Alfredo Quintana za Portugalsko... V sedanji zasedbi je največji zvezdnik 24-letni levokrilni igralec Hanser Rodriguez, član Vardarja iz Skopja, na »domačem igrišču« pa se je predstavil 25-letni vratar Adan Calzado, ki brani za Čakovec, z izjemo treh igralcev, ki igrajo na Kubi, pa so ostali člani bolj ali manj slab(š)ih klubov v Franciji, Španiji in na Portugalskem.
Selektor Uroš Zorman je pred obračunom s Kubo, ki je dvakrat nastopala na OI (1980 in 2000 – obakrat 11., predzadnje mesto), med 18 igralci na »čakalni listi« pustil Boruta Mačkovška zaradi prebavnih motenj in Klemna Ferlina zaradi lažje poškodbe nožne mišice. »Domovina ali smrt, zmagali bomo!« je sicer glavni slogan prebivalcev Kube, a v Zagrebu so bili igralci iz te karibske države svetlobna leta oddaljeni od zmage. V grozno prazni dvorani (zmogljivost 15.200 gledalcev, na tribunah pa le malce več kot tisoč ljudi) so v dvanajsti minuti zaostajali s 4:7, nato pa se jim je zgodil kar 13-minutni strelski post. V tem obdobju so Slovenci naredili delni izid 9:0 za neverjetno vodstvo z dvanajstimi goli razlike (16:4), v končnici prvega polčasa pa so nasprotniki vsaj malce omilili visok zaostanek.
Kubanci, ki imajo na SP na razpolago le 13 igralcev v polju, zato imajo med šestnajsterico kar tri vratarje, so v prvem polčasu naredili kar deset tehničnih napak, pri strelih na gol pa so bili le 47-odstotno uspešni (Slovenija 75 odstotkov). Igra super mačke z ubogo miško se je nadaljevala tudi v drugem polčasu, Slovenci pa kljub veliki prednosti niso popuščali. Selektor Zorman, ki je že v prvem polčasu dal priložnost za igro kar 14 igralcem od šestnajstih, je v drugem polčasu v igro poslal tudi Domna Makuca in Urbana Lesjaka. Prednost je ves čas naraščala, najvišja (plus 22) pa je bila prav na koncu tekme. S tem so Slovenci izenačili svojo najvišjo zmago v zgodovini SP (proti Južni Koreji z 51:29 v Egiptu 2021), Makuc pa je imel priložnost za nov samostojni rekord, a je že po izteku igralnega časa zapravil sedemmetrovko.
Slovenija je drugi polčas dobila za kar trinajst golov (23:10), tekma pa je bila nekaj posebnega predvsem za 23-letnega desnega zunanjega igralca Tadeja Kljuna, ki je debitiral na velikem tekmovanju. »Zmaga je pomembna predvsem zato, ker smo z njo uspešno prebili led uvodne tekme. Kubanci niso mogli držati našega ritma, hitrosti, želje in borbenosti, imeli pa smo tudi več igralskih rotacij. Kar se tiče priložnosti za igro, ki mi jo je dal selektor, verjamem, da sem jo dobro izkoristil,« je dejal Tadej Kljun, član madžarskega kluba Balatonfüredi, ki je bil s šestimi goli ob le enem zgrešenem strelu drugi strelec tekme za Aleksom Vlahom (8).
