Po sanjskem letu 2012, ko so Črnogorke postale evropske prvakinje v Srbiji in olimpijske podprvakinje v Londonu (obakrat pod vodstvom sedanjega slovenskega selektorja Dragana Adžića), je sledil kar desetletni post pri osvajanju kolajn. Trajal je do nedelje, ko so v Stožicah na tekmi za bron po podaljških premagale Francijo s 27:25. Prav na dan tekme je črnogorska selektorica Bojana Popović, ki je na tem položaju lani nasledila Danca Kima Rasmussena kot prva ženska v zgodovini samostojne države, praznovala 43. rojstni dan. »Že od jutra smo vsi v reprezentanci imeli občutek, da bo to naš dan. Najprej smo na kratko proslavili moj rojstni dan, zvečer pa sem dobila še najlepše možno darilo – kolajno. Nihče od nas se sploh še ne zaveda dobro, kakšen podvig nam je uspel. To bo šele prišlo za nami,« pravi v Nišu v Srbiji rojena Bojana Popović.
Nekdanja najboljša rokometašica na svetu, reprezentantka Črne gore med letoma 2009 in 2016 (poslovila se je po OI 2012 in se vrnila še za OI 2016 v Riu) ter šestkratna klubska prvakinja Evrope (Slagelse 2004, 2005, 2007, Viborg 2009, 2010, Budućnost 2012), je pred podaljškom proti Franciji zaradi rdečega kartona ostala brez Itane Grbić, ene najboljših reprezentantk. »Takrat sem se obrnila proti rezervni klopi in vprašala, katera jo je v tistih težkih trenutkih pripravljena zamenjati. Vse so dvignile roko. Takrat sem vedela, da bi lahko igrali še sto minut, pa ob takšni srčnosti in želji ne bi mogli izgubiti. Kolajna je krona našega dela in posledica tega, da smo postale – eno,« meni Popovićeva, ki je v dresu Jugoslavije na SP 2001 v Italiji osvojila bron.
Transparent za zgodovino
Jovanka Radičević, 36-letna desnokrilna igralka Črne gore in od letos članica Krima, je že pred EP 2022 napovedala, da bo po njem tudi uradno končala reprezentančno kariero. »To je bilo zame najtežje tekmovanje v karieri, saj sem se ves čas zavedala, da je to moj zadnji reprezentančni ples. Še posebej zahtevna je bila tekma za bron s Francijo, najtežja v karieri, saj sem jokala že od jutra, zato sem težko igrala. Soigralke, ki so mi kot sestre in s katerimi sem preživela več časa kot z družino, so mi obljubile kolajno – in res sem jo dobila. Leta 2012 sem z reprezentanco osvojila dve kolajni, deset let pozneje še eno. Je lahko zadnji ples sploh še lepši? Zame bron sije kot zlato,« je s solzami v očeh pojasnjevala Jovanka Radičević, ki so ji domači navijači v prvem delu EP pripravili posebno presenečenje. Več kot 4000 ljudi v dvorani Morača v Podgorici ji je poleg stoječih ovacij namenilo tudi velik transparent pod stropom objekta z napisom »Naša ljubezen do tebe do zadnjega diha, Jovanka Orleanska«.
Poleg tega je dobila dva dresa: enega s številko 4 (to je njena standardna številka skozi celotno kariero), drugega pa s številko 1000 (za več kot tisoč golov v reprezentančni karieri). Njena zadnja reprezentančna tekma pred domačimi navijači je bila nedavna proti Poljski, ko je »Joka« k zmagi s 26:23 prispevala kar 12 golov ob le enem zgrešenem strelu. »Na letošnjem Euru ni bilo več kot treh noči, da bi spala več kot pet ur. Po petkovem izgubljenem polfinalu proti Danski sem zaspala šele ob štirih zjutraj, kar je po takšnem porazu povsem normalno. Priznam, da sem sanjarila o velikem uspehu ob slovesu, zdaj pa so se mi sanje tudi uresničile,« priznava Radičevićeva (na klubski ravni namerava vztrajati še eno sezono), o kateri selektorica Popovićeva dodaja: »Težko je najti tako vrhunsko igralko, ki poleg tega na igrišču izžareva še neverjetno energijo, željo, čustva. Upam, da bo šla po mojih stopinjah, se vrnila v reprezentanco in z nami odšla na OI 2024 v Pariz. To bi bilo fantastično.« A Jovanka ji je hitro odgovorila: »Mislim, da sem se poslovila v pravem trenutku. Seveda bom prišla v Pariz. A z družino, z otroki. Tam bom navijala za Črno goro, kajti igralke so moje levinje, moja družina, in na veliko nakupovala.«
