Po treh sezonah v Trimu Trebnje in eni v Kopru se Jovičić Slatinek vrača v Slovana, prvič pa se bo v novem dresu predstavil na jubilejnem 30. Šilčevem memorialu, ki bo danes in jutri potekal v Škofji Loki, Sevnici in Ljubljani.

Kaj vas je prepričalo, da ste izbrali Slovana in niste ostali v Trebnjem ali sprejeli kakšne druge ponudbe?

Imel sem nekaj ponudb, veliko se je govorilo o madžarskem Veszpremu, na koncu sem se odločil za Slovana. Pritegnili so me njegova zgodba in cilji, ki so si jih v klubu zastavili. Seveda je pomemben dejavnik tudi Uroš Zorman, saj v slovenskem rokometu ni večjega imena. Poleg tega je čudovito igrati v Ljubljani, našem glavnem mestu.

Mnogi mladi igralci se želijo preskusiti v tujini. Vas tujina ne mika ali menite, da je za to še čas?

Da, res je, oče je ves čas igral le v Sloveniji, vendar je bila v njegovih časih slovenska liga veliko močnejša, kot je danes. Za tujino bo še čas, v tem trenutku pa mislim, da sem se pravilno odločil. S Slovanom sem podpisal triletno pogodbo in prepričan sem, da so pred nami uspešna leta.

Na Kodeljevem je veliko novih igralcev, zato se bo morala ekipa šele uigrati. Ali bo dovolj časa, kajti že v prvih treh krogih vas čakajo tri zahtevne tekme, Slovenj Gradec in Gorenje v gosteh ter nato Trimo doma?

Žreb nam resnično ni bil najbolj naklonjen, saj časa za uigravanje res ne bo prav veliko, za nameček pa bodo vse tri tekme zelo zahtevne, saj bosta Gorenje in Trimo spet med kandidati za najvišja mesta, Slovenjgradčani pa so doma vedno zelo neugoden nasprotnik. Osebno sem z vsemi tremi ekipami tudi tako ali drugače povezan, saj sem se v Slovenj Gradcu rodil, v Velenju sta oče trener in brat, medtem ko sem lani igral za Trebanjce.

V ligi bo zdaj le dvanajst klubov, se pravi, da bo konkurenca še bolj zgoščena. Kdo bodo vaši največji konkurenti?

Dobro, mi si šele moramo priboriti status kandidat za najvišja mesta, drugače pa bodo ob Velenjčanih in Trebanjcih, ki sem jih že omenil, zagotovo še Celjani, potem je tu Krka, ki tudi igra dober rokomet, Koper, Ribnica …, če naštejem le nekatere. Vsi igrajo kakovosten rokomet, tako da je pred nami zahtevno tekmovanje. Drugačen je tudi sistem tekmovanja, ki nam gre na roke, ker imamo novo ekipo, saj bo najpomembnejši del šele proti koncu sezone, ko bomo spet igrali končnico.

Seveda ne moremo mimo olimpijskih iger v Parizu. Ali ste že preboleli poraza proti Danski in Španiji?

Da in ne, čeprav sem na to skušal pozabiti. Četrto mesto je vsekakor lep uspeh, vendar je ostalo nekaj grenkega priokusa, toda tega nima več smisla objokovati. Pred nami so novi izzivi, na tisto, kar je za nami, se ne splača ozirati.

Zdaj, ko je preteklo že kar nekaj vode od tekme z Dansko in ko ste si verjetno že ničkolikokrat pogledati posnetek vašega zadnjega napada, ali je bila sedemmetrovka ali ne?

Ogledal sem si tako posnetke kot fotografije, ki so krožile po različnih družbenih omrežjih, in tam se lepo vidi, da sta Danca stala znotraj šestmetrskega prostora. Še bolj očitna pa je bila sedemmetrovka nad Matejem Gabrom, ampak tako so se sodniki odločili. Zagotovo nas bo to nekoliko zaznamovalo, a kot rečeno, življenje gre naprej.

Kako pa ste nasploh doživljali olimpijske igre, ali gre resnično za posebno tekmovanje, popolnoma drugačno, kot sta evropsko ali svetovno prvenstvo?

Zagotovo. Šele ko si na olimpijskih igrah, vidiš, da vse garanje ni bilo zaman. Že sam občutek, ko sem prvič stopil v olimpijsko vas, je bil nekaj posebnega. Teh občutkov se ne da opisati in teh 14 dni ne bom nikoli pozabil. Upam, da to niso bile moje zadnje olimpijske igre.

Po olimpijskem turnirju je nekaj igralcev napovedalo slovo od reprezentančnega dresa, nekateri se še niso izrekli, mlajši boste seveda ostali. Kakšna je prihodnost slovenskega reprezentančnega rokometa?

Mislim, da imamo zadaj veliko nadarjenih igralcev. Nekateri se bodo morali še razviti, drugi so že na vrhunski ravni, predvsem pa jim moramo zaupati, vendar to ne bo odvisno samo od njih. Dejstvo je, da je raven slovenskega klubskega rokometa v primerjavi s kakšnim desetletjem in več padla, zato si želim, da bi imeli klubi na voljo več denarja. Veseli me, da se je to zdaj zgodilo v Slovanu, in upam, da bo podobno tudi v drugih klubih.

Očeta Zorana in brata dvojčka Eneja, ki sta z Gorenjem aktualna slovenska državna prvaka, sva že omenila. Zanimivo je, da ste si, kar zadeva klubski rokomet, že nekaj let na nasprotnih bregovih.

Ko sem prvič igral proti njima, je bilo zelo zanimivo. Pred tekmo je bilo na obeh straneh veliko tišine, popolna koncentracija, jaz na svoji strani, onadva na drugi, toda po tekmi je prišlo do smeha in zbadanja. Ampak zdaj so naše medsebojne tekme postale že nekaj običajnega, saj že štiri leta igram proti njima. To je zagotovo dodatni naboj, motiv, saj je vendarle drugače igrati proti očetu in bratu.

Ali namerno ne želite igrati v klubu, kjer je vaš oče trener?

Kot kaže, ima oče v svoji ekipi raje druga leva krila.