Alexander Stöckl je trener z najdaljšim stažem na čelu ene od reprezentanc ta hip v smučarskih skokih. Avstrijec z močno ekipo Norveške sodeluje od leta 2011 in je z njo osvojil vse, kar je v skokih možno osvojiti. Čeprav so njegovi varovanci domov prinesli naslove olimpijskega in svetovnega prvaka, zmagali na novoletni skakalni turneji, osvojili skupni seštevek svetovnega pokala, mu motivacije za delo ne zmanjka. Še več. Vseskozi išče možnosti za napredek, zato je pred začetkom letošnje sezone v svoj strokovni štab sprejel dolgoletnega trenerja ameriške reprezentance, slovenskega strokovnjaka Bineta Norčiča.
Trenerja sta že v času, ko sta bila trenerska nasprotnika, med seboj spletla prijateljsko vez. Stöckl o Norčiču govori z izbranimi besedami, tudi Bine pa je nadvse zadovoljen, da je bil sprejet v ekipo. Čeprav njegov šef od njega nikoli ni zahteval, da se nauči norveškega jezika, je že aktivno pristopil k učenju. Po njegovi zaslugi pa so Norvežani po dolgem času zopet opravili trening kamp v Planici, kjer so iskali čim boljše občutke za svetovno prvenstvo, ki ga bo dolina pod Poncami gostila konec februarja prihodnje leto. Po enem izmed treningov v Planici je spregovoril posebej za Dnevnik.
Bine Norčič je z vami od začetka poletne sezone. Kako se je vklopil v ekipo?
Opravlja resnično dobro delo. Zelo je vpleten v celotno delo. Še posebej je zelo dober v organiziranju logističnih potreb ekipe. To je za nas pravo olajšanje. Predvsem zaradi zime je zelo dobro, da ga imamo v ekipi in je doma v središču Evrope. V tem pogledu nam bo prišel resnično prav, vsekakor pa je dodana vrednost tudi na skakalnici, saj ima številne izkušnje z delom na različnih ravneh. Dodaten par oči vedno pride prav.
Norčič je že pred časom v intervjuju dejal, da je imel z vami odličen odnos. Ste ga zato povabili v ekipo?
Res je, poznava se že zelo dolgo in lahko rečem, da je najin odnos pravzaprav prijateljstvo. V ekipi je treba vedno skrbeti za dobro kemijo in najino prijateljstvo je pripomoglo k temu, da sem si ga želel imeti ob sebi.
Norveška ekipa že dolgo ni trenirala v Planici. Je to zdaj v celoti njegova zasluga?
Trening je bil organiziran predvsem v luči svetovnega prvenstva v Planici. Naši fantje doslej niso velikokrat skakali na teh napravah, saj smo večino skokov v Planici opravili na letalnici. Za nas je zelo dobro, da smo naredili nekaj dobrih treningov na obeh manjših napravah, da so tekmovalci v noge dobili ritem skakalnic. Celotna zahvala za uspešen trening gre Binetu, ki je vse organiziral.
Je svetovno prvenstvo v Planici potemtakem vaš glavni cilj sezone?
Imamo več ciljev za sezono, a svetovno prvenstvo je eden izmed glavnih. Na vseh tekmah se želimo boriti za kolajne. Zanimajo nas tudi skupna zmaga v svetovnem pokalu, individualna in v pokalu narodov. Lani smo bili s tremi oziroma vsaj z Lindvikom in Granerudom zelo blizu. Seveda je tu še novoletna turneja, ki ji bomo dali velik poudarek, saj ima zadnja norveška zmaga že zelo dolgo brado.
Planica je znana po tem, da je karavana tukaj že malce sproščena. Vas morda skrbi psihološka priprava tekmovalcev na prvenstvo?
Gre za svetovno prvenstvo, eno najpomembnejših tekmovanj. Motivacija tukaj ne sme biti vprašanje in to me ne skrbi. Tukaj smo imeli tudi že svetovno prvenstvo v poletih decembra pred leti in s tem nismo imeli težav.
Vsako leto pod vašim vodstvom zmaga več kot en tekmovalec. Tudi to je vaša specialiteta, da delujete močno kot ekipa.
Izjemno dobro je imeti v ekipi tekmovalca, ki izstopa in je boljši od vseh na svetu. To je poseben privilegij. Vedno imamo več tekmovalcev na visoki ravni, ker si znotraj ekipe zelo veliko pomagamo. Fantje med seboj odlično sodelujejo in si izmenjujejo svoje občutke in ugotovitve. To nas dela resnično močne.
Vi ste Avstrijec, Norčič je Slovenec in delujete na Norveškem. Trije različni pogledi na smučarske skoke. Pride pri tem tudi do kakšnega konflikta?
Ne prihaja do konfliktov. Moje mnenje je, da je zelo dobro imeti v ekipi mešanico različnih kultur, ki delujejo s tekmovalci. To je celo naša prednost pred drugimi.
Čeprav ste z ekipo dosegli vse, kar se osvojiti da, se vam v očeh vidi, da ste še vedno izjemno motivirani. Kako vam to uspeva?
Kot prvo moram povedati, da jaz nisem osvojil ničesar. Za vse so zaslužni tekmovalci. Motiviran ostajam zato, ker je delo iz dneva v dan različno. V ekipo vedno prihajajo novi tekmovalci, vedno se nekaj spreminja in je nekaj novega. Moje delo se ves čas spreminja in zdaj imam povsem drugačne zadolžitve, kot sem jih imel pred desetimi leti, kar tudi meni predstavlja izziv. Resnično uživam v delu s tekmovalci, ki si želijo priti na vrh, kar je tudi moj glavni cilj.
Pri vašem delu na čelu Norvežanov vam pomaga tudi to, da ste se hitro naučili jezika. Kako je prišlo do tega?
Naučil sem se s tem, ker sem poslušal. Takoj ko sem prišel na Norveško, sem začel brati, poslušati radio in gledati televizijo v norveščini ter se pogovarjati z ljudmi. Če želiš nekaj delati v tuji državi in napredovati, moraš razumeti njihovo kulturo. Jezik je pri tem zelo pomemben.
Boste to zahtevali tudi od svojega novega pomočnika?
Tega od njega ne zahtevam, a mu bo to vsekakor v veliko pomoč. Moram ga pohvaliti, da nekaj že razume.
Kakšen odnos imate na Norveškem do drugih nacij?
Spoštujemo in opazujemo vse nacije, kako delujejo. Smo tudi dovolj skromni, da nekaj povzamemo od drugih, če so boljši od nas. Tega nas ni sram. Vedno težimo k razvoju naše ekipe in včasih se je treba učiti tudi od drugih.
Kaj je tisto, kar vas navdušuje pri slovenski reprezentanci?
V zadnjem delu lanske sezone so Slovenci naravnost blesteli. Predvsem v drugem delu leta so bili izjemni v tem, kako so pridobivali hitrost. To je nekaj, kar se zdaj poskušamo naučiti. Ne kopiramo, ampak se želimo učiti.
Gre za izjemno stresen poklic. Kako se sproščate?
Rad imam glasbo. Igram klavir in kitaro, a večinoma le zase. To je zame način, da se umaknem od skokov.
Kdaj igrate tudi na kakšni zabavi trenerjev? Kakor vemo, je bil Goran Janus vaš oboževalec.
Res je. Če je v kakšnem hotelu prisoten klavir, igram tudi pred drugimi trenerji. To delam zato, da se zabavamo. Skakalna družina je zelo majhna in vsi se zelo dobro poznamo. Čeprav smo na trenerskem stolpu nasprotniki in tekmujemo med seboj, smo vsi dobri prijatelji. Ko se želimo umakniti od skokov, taka sprostitev v hotelu pride še kako prav.
V karieri ste se spopadli s številnimi lepimi in težkimi trenutki (znak za skok Forfanga ob rumeni luči in padec Tandeja v Planici). Kako se soočate s temi emocijami?
Vse napake v življenju si zapomniš in jih poskušaš ne ponoviti. Kar se je zgodilo s Forfangom v Kuusamu, je bilo resnično čudno (smeh). Seveda nikoli ne bom pozabil niti Danielovega padca tukaj v Planici. To je bil za nas resnično težak konec tedna, a na srečo je danes z njim vse v redu. Veliko je lepih in slabih spominov, a to se v toliko letih nabere v vseh službah.
Zelo ste odprti za vsa sodelovanja. Letos ste tako odprli vrata
ameriški reprezentanci, ki se vam je pridružila na treningih. Kako deluje to razmerje?
Avtorja ideje združitve sta športna direktorja Clas Brede Brathen in Rex Bell. Onadva sta med seboj podpisala pogodbo in začeli smo sodelovati. To je zelo dobro za smučarske skoke v celoti. Če nam uspe dvigniti raven ameriških skakalcev, se potem odpira nov trg za smučarske skoke. Amerika je velik trg in to je velika priložnost za smučarske skoke kot celoto. Že dolgo ni bilo ameriškega skakalca v vrhu svetovnega pokala, čeprav so tam že bili. To je naša želja. In da se ponovno poveča zanimanje za skoke tam.
