V poglobljenem intervjuju se je priljubljeni Žaba razgovoril o tem, kaj se je naučil v Pekingu, kaj mu pomeni delo z bioenergetičarko Meto Razpotnik, o olimpijskem prizorišču v Predazzu in še marsičem.
Za vami je še eno poletje. Čeprav vsi po vrsti pravite, da se stvari tudi za olimpijsko sezono ne spreminjajo, je morda vseeno bilo že v tem obdobju prisotno nekaj drugega?
Resnično veliko sprememb nismo naredili. Predvsem fizični trening je ostal skoraj povsem enak, saj se je izkazalo, da deluje. Pred začetkom zime me največ dela čaka na mentalni pripravi, kjer bo treba še kaj storiti.
Pred štirimi leti v Pekingu ste verjetno doživeli najtežje obdobje svoje kariere. Je to breme ali motivacija za letos?
Zagotovo je to dodatna motivacija. Je pa tako, da je bil morda kakšen trenutek, ko je bilo vse še veliko težje kot v Pekingu.
Nam lahko zaupate, kateri?
O tem ne bi več razpravljal.
Že pet sezon ste najbolj konstanten skakalec v slovenski ekipi, pravi
kapetan. Je tudi to pomagalo, da
ste lažje preboleli vse, kar se vam je tam zgodilo?
Zagotovo vsak dober rezultat zaceli rano preteklega razočaranja. Peking je sedaj že daleč za menoj in vedno znova se osredotočam le na naslednje tekmovanje. To je primarni cilj, zagotovo pa je tiha želja biti najboljši februarja prihodnje leto v Predazzu.
Tudi v Pekingu ste pokazali pravi športni značaj, kar je bilo morda omenjeno premalokrat. Po izpadu iz ekipe ste vseeno vsak dan prišli na stadion in spodbujali sotekmovalce.
Tako je, bil sem prisoten. Predvsem se spomnim, da sem ekipno tekmo na veliki napravi spremljal iz sodniškega stolpa. V tistem trenutku je bila v moji glavi edina normalna poteza to, da sem bil tam in navijal ter čim bolj pomagal ekipi.
Peking ni edino prizorišče, kamor ste šli kot prvi favorit slovenskih orlov in potem ostali izven soja žarometov. Podobno se vam je zgodilo na svetovnih prvenstvih v Planici in lani v Trondheimu.
Očitno je na velikih tekmovanjih nekaj drugače kot na navadnih prizoriščih svetovnega pokala. Zaradi tega se na vsakem tekmovanju želim nekaj naučiti in spremeniti svojo mentaliteto, da bom v prihodnje tudi na največjih tekmah sposoben pokazati najboljše skoke. To želim dokazati predvsem sebi. Že sedaj je na ekipnih tekmah moja forma vedno delovala, vse skupaj moram prenesti le še na tekmovanje posameznikov.
Vse, kar sva naštela, je nekako tako, kot poteka vaša celotna kariera. Najprej ste dolgo čakali na stopničke, potem zmago … Ste zaradi tega pred letošnjo sezono bolj pomirjeni in računate, da bo v Predazzu prišel vaš čas?
Verjamem, da bo. Do tja me čaka še kar nekaj dela in trenutno so moje oči uprte v to delo. Res je, da sem v karieri na marsikaj čakal kar dolgo in sem se naučil biti potrpežljiv. Še kako dobro se spomnim prve zmage v Ruki, ko sem na vrhu naleta zagotovo čakal petnajst minut. Bilo je tako mrzlo, da že čez dan nekateri največji zvezdniki smučarskega teka niso šli niti na start, jaz pa sem moral biti sam na vrhu naleta v tekmovalnem kombinezonu in zagozdah. V tistem trenutku je bilo ključno, da sem ostal zbran in unovčil vse izkušnje, ki sem jih nabral pred tem. To je bila velika prelomnica.
Po teoriji bi vam moralo biti prizorišče v Predazzu pisano na kožo.
Navadno blestite ob vetru v hrbet. Kakšni so bili vaši prvi občutki po letošnji generalki?
Moram priznati, da se s srednjo napravo nisem dobro ujel. Bil sem kar v krču. Na veliki pa sem iz dneva v dan deloval bolje in bil konkurenčen. Tako da je občutek kar dober. Skakalnici sta v redu. Nista nič posebnega, česar še ne bi poznal.
Koliko bolje je za Slovence, ko v izteku slišite poznani glas? Glavni napovedovalec je namreč Bojan Makovec, ki to nalogo vsako leto opravlja tudi v Planici, kjer Slovenci vedno blestite.
Maki (Bojan, op. p.) je zares legenda. V Planici, ko te napove, ti gredo kocine pokonci. Že samo to, da si kot tekmovalec v Planici prisoten, je izjemen občutek, ko pa še on doda svojo energijo z govorjenjem, je nekaj povsem norega. Vidi se, da je rojen za govor, da uživa v svojem delu. Je povsem drugače kot na katerem koli prizorišču po svetu. Morda se mi samo zdi, ker drugje ne razumem tako dobro jezika, ampak predvsem ni zaznati tiste energije, ki jo ima on, ko zna dvigniti celotno publiko. Zelo si želim, da bi Slovenci tudi v Predazzu znali izkoristiti to dodatno energijo sebi v prid.
Ste eden redkih športnikov, ki odkrito govori o delu s psihoterapevtko Meto Razpotnik. Pri čem vam najbolj pomaga?
Najprej vas bom popravil. Ona ni psihoterapevtka, ampak bioenergetik, je pa res, da pri svojem delu zagotovo mora uporabiti psihoterapevtski pristop. Vodi me skozi ves proces in me predvsem uči, kako se spoprijeti tako z uspehom kot neuspehom. To je tisto, kar se mi zdi zelo pomembno. Saj ko ti gre, je vsem vse všeč, ko rezultatov ni, pa je zgodba drugačna.
S čim se je težje spoprijeti, z uspehom ali neuspehom?
Priznam, da me je v preteklosti uspeh lahko veliko bolj ponesel. Sedaj me ne več tako in sem v tem smislu naredil zelo velik napredek. Naredil sem ga nasploh v življenju, saj povsem drugače razmišljam in dojemam stvari. Vse skupaj mi sedaj uspeva veliko bolje kot v mlajših letih.
Si pritisk nalagate sami ali ga
zaznavate iz okolice?
Velikokrat je bilo tako, da sem si ga nalagal sam. Ga pa ustvari tudi okolica. To je tisto, kar se sedaj učim, da poskušam to izničiti. Sedaj res delam na tem, da poskušam okoli hoditi s prazno glavo, ker takrat najbolje delujem. To pa ni vedno najbolj enostavno. Veliko dela in energije gre v to.
Ker vas dobro poznam, mi je povsem jasno, da svoje telo poznate od glave do pet. Ko opisujete svoje občutke o skoku, ste verjetno najbolj izčrpni med vsemi. Enako počnete pri
drugih športih, ki se jih udeležujete v prostem času. Bi lahko rekli, da vas to, kar vas morda dela odličnega skakalca, hkrati zavira pri končnih rezultatih?
Tudi to je možno. Sem človek občutkov. Vedno je treba najti neko novo metodo, kako se soočiti s težavami, in delati na tem.
Nekaj podobnega se vam namreč dogaja tudi vsako leto na začetku sezone ali predvsem na prvi postaji novoletne turneje. Verjetno ne gre za to, da vam skakalnica v Oberstdorfu ne ustreza, saj ste bili tam odlični na svetovnem prvenstvu. Že na videz je vaše razpoloženja tam vedno drugačno, kot je nato dva dni kasneje v Garmisch-Partenkirchnu, ko vse steče v pravo smer.
V Oberstdorfu sem bil na svetovnem prvenstvu tretji in peti. Tam znam velikokrat dobro funkcionirati tudi na treningih, a se vsako leto zgodba nekako ponovi. Verjetno gre za skupek vsega, o čemer sva govorila že prej, vseeno gre za začetek novoletne turneje. Garmisch je očitno kraj, kjer mi vse ustreza. Tudi skakalnica mi zelo leži. Enaki prebliski se mi dogajajo tudi, ko tja pridemo na priprave. Četudi pred tem ne skačem dobro, tam kar začne vse drugače delovati. Zelo veliko delam na tem, da bi šlo letos vse v pravo smer že pred prihodom v Garmisch. Poletna velika nagrada sicer ni bila po mojem okusu, a to še ne pomeni, da je sedaj vse izgubljeno.
Ko se enkrat začne svetovni pokal, navadno tekmovalci vključite avtopilota. Letos bo vseeno nekaj sprememb. Predvsem pade v oči potovanje v Falun, ko boste na začetku zime takoj dobra dva tedna od doma. Lahko to vpliva na samo sezono?
Imeli smo že podobne začetke sezone, ko smo bili po tri tedne od doma. Predvsem takrat, ko so bile na koledarju še tekme v Rusiji, tako da letos ne bo prvič. Morda bo start še malce bolj brutalen, ker bosta v Falunu tekmi že sredi tedna. Ne preostane nam drugega, kot da takoj na začetku zime padeš v ritem in se poskušaš prilagoditi, ne glede na takratno stanje forme.
Poleg dela z Meto Razpotnik je za vas pomembno še nekaj drugega. Večina ljudi namreč od vas vseskozi pričakuje dobro voljo in dobre rezultate, a se ne zaveda, da ste praktično štiri mesece stalno od doma. Kako pomembno je, da tistih nekaj dni, ko ste med sezono doma, pridete v okolje, ker vas čakata žena in sin?
To mi največ pomeni. Zelo sem hvaležen, da imam vso podporo. Zelo si želim, da bi lahko vse skupaj enkrat tudi povrnil.
Ste tudi sredi gradnje hiše, ki pa ste jo malce ustavili. Morda ravno zaradi olimpijskih iger, da vas na tekmovanjih ne bi motil dodaten stres, ki ga taki projekti zagotovo prinesejo s seboj?
Gradnja se dejansko odvija že tri leta. Projekt hiše poskušamo nameniti zares le sebi in se ga lotevamo s čim manj stresa. Moram se zahvaliti ženi, ki je nase prevzela večino stvari, ves projekt pa poteka po načelu, da je čim manj stresa.
