Slovenska reprezentanca v smučarskih skokih, ki je na 44. svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Trondheimu osvojila štiri zlate in eno srebrno kolajno, se je le za tri dni vrnila domov. Že v sredo se vrača na Norveško, kjer se bo v četrtek začela skrajšana turneja Raw Air s tekmama v Oslu in poleti v Vikersundu. Domen Prevc po nastopu v Trondheimu ni načrtoval vrnitve domov, ampak se je z Japoncem Rjojuem Kobajašijem dogovarjal, da bosta raziskovala Norveško. »Po treh kolajnah je pošteno, da jih pridem pokazati in si vzeti čas za tiste, ki so z menoj in me spodbujajo,« je odločitev pojasnil Domen Prevc, ki je na prvenstvu kar vzcvetel in s tremi odličji presenetil samega sebe.
Domen Prevc: Zmaga mi je bila usojena
»Sanjaš o takšnem uspehu, a pred začetkom niti sam nisem verjel, da se lahko zgodi. Kar se mora zgoditi, se pač zgodi. Zmaga mi je bila usojena, a skozi treninge sem imel dobre temelje. Pred finalno serijo v soboto je v meni vrelo, a niti ne vem, zakaj sem sam sebi zaupal, da znam in lahko naredim takšen skok, kot je potreben za zmago. Zelena črta meni zelo pomaga, da iz sebe izvlečem vse, kar sem sposoben. Ko sem jo preletel, sem le gledal, da sem lepo pristal na razritem doskočišču,« je o predstavi, s katero je postal svetovni prvaki, povedal najmlajši izmed treh bratov Prevc.
Po koncu tekme je imel toliko obveznosti, da sploh ni vedel za dogajanje okrog diskvalifikacije Norvežanov, ki so nato zelo hitro zapustili prizorišče, zato z Lindvikom ni spregovoril niti besede. Sam je imel kontrolo dresa po kvalifikacijah in po zmagi. »Morda je škandal Norvežanov zasenčil mojo zlato kolajno, a dobil sem potrditev, da sem, ne glede na to, kaj počnejo drugi, lahko na vrhu, če vse naredim po najboljših močeh. Najbolj pomembno je, da za nadaljevanje sezone obdržim zbranost, zato se s tem, kaj bodo naredili z diskvalificiranimi, ne obremenjujem. O tem bom debatiral aprila,« je bil jasen Domen.
Čeprav je na veliki skakalnici v Trondheimu osvojil tri zlate kolajne, ni njegova najljubša, ampak so na prvih treh mestih ostajajo Lillehammer, Willingen in Klingenthal. »Kolajne mi dajejo zagon, da bom poleti vedel, zakaj garam. Meni aprila, maja, junija včasih zmanjka, da bi bil na treningu 110 odstoten,« je priznal Domen Prevc. Ker je Domen zelo zgovoren fant, je zelo dolgo časa klepetal z norveškim prestolonaslednikom Haakonom. »Povedal je, da so skoki zanimivi in jih velikokrat pogleda še raje kot smučarski tek,« je razkril del pogovorov v kraljevi loži. S sestro Niko sta kolajne proslavila na dobri večerji, nazdravila pa s sokom. »Brat Peter je imel klasično reakcijo s čestitko. Naša družina ni takšna, da bi iz tega delali hrup,« je končal Domen.
Naslednji izziv za Niko Prevc je polet dolg 200 metrov
Nika Prevc si je pred prvenstvom želela ene kolajne, domov se je v prvih minutah ponedeljka vrnila s tremi in jih ponosno pokazala očetu Božidarju, ki jo prišel iskal v Podutik, kjer domuje Smučarska zveza Slovenije (SZS), da jo je odpeljal domov v Dolenjo vas v Selški dolini. »Počutje je zelo dobro, malo sem še utrujena. O tem, kaj sem dosegla, razmišljam ponoči, saj od vsega zadovoljstva ne morem spati. Spoznala sem, da je v kolajne vloženo veliko dela in časa. Prvenstvo mi je pobralo veliko energije,« je izpostavila Nika Prevc, ki v Trondheimu ni skrivala solz sreče po zadnjem nastopu. »Prvenstvo je bilo izziv. Še sama ne vem, kako mi je uspelo. V vsakem skoku sem skušala iz sebe potegniti vse najboljše in zaupati vase,« je priznala Prevčeva. V nadaljevanju sezone jo čaka potrditev osvojitve velikega globusa, zelo se veseli poletov v Vikersundu, izziv pa je polet 200 metrov, kar ji ni uspelo lani.
Razkrila je, da je imela najboljši razgled na nastop brata Domna, saj še nikoli ni gledala tekme z vrha sodniškega stolpa. »Ob Domnovem nastopu sem bila še bolj živčna kot ob svojem. Ko tekmujem, sama vplivam na skok, nisem pa mogla vplivati na to, kaj se bo zgodilo z Domnom. Čutila sem, da bo skakal zelo dobro, saj je bil že ves teden suveren, na dan tekme pa mi je deloval zelo sproščeno,« je dogajanje v zakulisju razkrila Nika in ni skrivala ponosa, da sta z bratom poskrbela za izjemen dogodek. Na vprašanje, če ji kakšna kolajna pomeni več, je odgovorila: »Ne. Prva s srednje skakalnice je pač prva. Druga je posebna, ker sem osvojila sploh prvo kolajno na ekipni tekmi. Tretja na veliki skakalnici je tista, ki sem si jo pred prvenstvom najbolj želela.« Doma bo kolajne obesila na obešalnik, na katerem so že snežinke z mladinskih svetovnih prvenstev. Če si bo zaželela, da jih spravi v omaro, ne bo težav, saj ima oče dve prodajalni s pohištvom.
Tako veselega Anžeta Laniška, kot je bil po ubranitvi naslova svetovnega ekipnega prvaka, nismo videli že dolgo časa. »Zgodilo se je, kar je najlepše v sezoni, da se nam je izšlo na najpomembnejši tekmi. Kolajne so potrditev, da smo na pravi poti, nismo pa še na cilju popolnosti. Moji nastopi na ekipnih tekmah so bili odlični, čeprav sem bil zelo nervozen, na tekmah posameznikov pa solidni. Na vsaki tekmi sem se naučil nekaj novega, kar je kapital za prihodnost. Manjkajo mi še fine nastavitve, da si najboljši na točno določen dan,« je povedal Anže Lanišek. Zelo je bil vesel uspehov Domna, s katerim sta sostanovalca na tekmah svetovnega pokala, medtem ko so v Trondheimu bivali v enoposteljnih sobah. »Domen zna potegniti največ takrat, kot je treba. Ima slab ali dober dan. Njegova odlika, da se ne sekira preveč, kar je vrhunsko,« je končal Lanišek.
Timi Zajc je nadaljeval z zbiranjem kolajn, saj je bil član zlate ekipe: »Ni se mi izšlo po željah, a vseeno domov nisem prišel praznih rok.« Lovro Kos, specialist za ekipno tekmo, je nosil masko, saj je zbolel in se hitro odpravil v posteljo. Ema Klinec je bila zadovoljna s srebrno kolajno na tekmi mešanih ekip. »Sposobna sem več.«
