Smučarski skoki so eden najuspešnejših športov v zgodovini Slovenije. Slovenci se lahko pohvalimo z devetimi kolajnami z olimpijskih iger (dve še iz časa Jugoslavije) in trinajstimi z nordijskih svetovnih prvenstev. Če so tiste starejše plod izjemnih talentov, ima za novejše (po letu 2006) veliko zaslug Peter Slatnar. Gorenjski podjetnik, inovator in razvijalec skakalne opreme je v slovenskem skakalnem prostoru velikokrat celo preveč spregledan in mu niso pripisane vse zasluge, ki jih ima. Ko se je leta 2006 začel ukvarjati z razvojem skakalnih vezi, se je ravno po njegovi zaslugi skakalni šport obrnil na glavo. Pred tem se je za dobre rezultate vedno iskalo nove ideje v tehniki, Peter Slatnar pa je revolucionar, ki je med najbolj zaslužnimi za to, da so skoki postali podobni formuli 1. Že skoraj dvajset let vse najboljše nacije iščejo najmanjše detajle, ki jih je mogoče izboljšati pri opremi, Slovenija pa ima v tem 57-letniku inženirja številka ena pri razvoju skakalnih vezi in v zadnjem obdobju še dodatnih pripomočkov, kot so zagozde.
Najprej je opremo testiral sam
Peter Slatnar se je rodil 17. aprila 1966 in je vse od malega vpet v smučarske skoke. Prvič je tekmoval pri devetih letih, v mladinskih kategorijah pa je bil precej uspešen. »Nisem bil nič posebnega, vedno sem bil drugi ali tretji,« tradicionalno skromno svojo skakalno mladost opisuje Peter Slatnar. S svojimi rezultati se je prebil v takratno jugoslovansko B-reprezentanco in nastopil tudi na tekmah evropskega pokala. Vseeno se je po odsluženem vojaškem roku odločil, da leta 1987 zaključi skakalno kariero. Še pred tem je leta 1985 v Planici kot predskakalec postavil svoj osebni rekord pri 146 metrih. Medtem je zaključil srednjo šolo za strojnega tehnika v Kranju in prevzel družinsko podjetje, ki ga je ustvaril njegov oče Peter starejši.
Podjetje se je ukvarjalo s predelavo kovin za avtomobilsko, letalsko in kuhinjsko industrijo. Z enakimi naročili se ukvarja še danes, le da so avtomobilsko industrijo po večini umaknili, saj je konkurenca neizprosna. Zato pa je Peter Slatnar mlajši podjetju pridružil svojo življenjsko ljubezen – smučarske skoke. Čeprav je imel leta 2001 tumor na hrbtenici in so mu odstranili dve vretenci, se je na pobudo prijateljev leta 2006 vrnil na skakalnice, ko je domači Kranj gostil veteransko svetovno prvenstvo. V tistem letu je do njega pristopil Jani Grilc, ki ga je nagovoril, da bi v skokih sodeloval tudi kot podjetnik. Razvil je svoj prvi kos skakalne opreme, ko je izdelal karbonski zadnji del vezi. Svojo inovacijo je seveda prvi testiral sam, za njegove ideje pa je bil najbolj dovzeten skakalec Robert Kranjec, ki mu je tudi pomagal s svojimi zamislimi.
Po Kranjcu so se pri njem ustavili Poljaki. »Takrat sem prvič razvil malo večjo serijo vezi, morda jih je bilo 16. Poljaki so kupili vse, kar me je kar malce šokiralo. Na naslednjih tekmah celinskega pokala so imeli Poljaki 'malo državno prvenstvo' in takrat so vsi začeli verjeti, da moje stvari delujejo.«
Včasih z glavo skozi zid
Tako kot vsak podjetnik, ki na novo prihaja na trg, se je tudi Peter Slatnar moral soočiti s tistimi, ki se njegovega prihoda na trg niso razveselili. »Takratni vodilni proizvajalec vezi Winair je sprožil tožbo. Na srečo je njegov patent takrat že zastaral, a vseeno so sodišča terjala veliko denarja. To je v meni zbudilo željo, da povsem zavzamem trg, in začeli smo razvijati tudi prednji del vezi, da smo naredili celoten komplet,« se težkih začetkov spominja Slatnar, ki s svojo zgodbo dobro razkriva svoj značaj. Ne mara porazov in je velikokrat pripravljen iti tudi z glavo skozi zid, da bi prišel do želenega rezultata. Pri razvoju skakalnih vezi se mu je to tudi obrestovalo, saj danes celoten svetovni pokal z izjemno nekaj nemških skakalcev nastopa z njegovo opremo.
Tudi pri poskusu razvoja nove opreme ne odneha zlahka. Kot zatrjuje, nikoli ne izdeluje prepovedanih stvari, vedno hodi po robu pravil. »Pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) nimajo strojnega tehnika in tako velikokrat ne razumejo, kako kakšna stvar deluje. Bogatejši narodi, ki izdelek prepoznajo za revolucionarnega in ga sami ne bi mogli izdelati, ga nato poskušajo zatreti,« opisuje težave, s katerimi je bil nazadnje soočen predlani, ko so sredi novoletne turneje prepovedali uporabo njegovega novega izuma na sprednjem delu vezi.
Da je Slatnar prvi inženir smučarskih skokov, se zavedajo vsi, a sam odločno ostaja na slovenski strani. »Pripravljen sem sodelovati z vsemi, a je pri meni pogoj, da je vse, kar naredim, na voljo tudi slovenski reprezentanci. Nemci in Avstrijci so me prosili, da razvijam le za njih, in mi ponudili veliko denarja, a ker niso sprejeli moje zahteve, ponudbe nisem sprejel,« eno izmed zgodb opiše Slatnar, ki priznava, da slovenska reprezentanca včasih katero stvar nekaj časa zadrži zase. Z enako miselnostjo je leta 2016 ob pomoči Smučarske zveze Slovenije prevzel razvoj skakalnih smuči, ko se je iz proizvodnje umaknil Elan. »Če v Sloveniji hočemo biti konkurenčni, moramo imeti domači izdelek, ker le tako veš, kaj dobiš. Tudi cena za domače je drugačna.« Zase pravi, da je njegova prednost, da vse stvari izdeluje v domači delavnici in je zaradi tega zelo odziven. Najraje kar ves dan preživi v delovni halji, saj se najslabše počuti v svečani obleki. Svojo trmo pa pri delu najbolj izkazuje pri razvoju povsem karbonskega skakalnega čevlja, s katerim se ukvarja že vrsto let in še ni pripravljen za uporabo. »Če sem na kateri izdelek ponosen, sem na čevelj, ki še ni ugledal luči sveta, a imam njegov razvoj še vedno v mislih.«
Med vsem delom in razvojem si zna vzeti čas tudi zase in je dvakrat postal svetovni veteranski prvak v skokih. Zadnji skok je naredil leta 2020, nato pa se je ponovno soočil z zdravstvenimi težavami. Kljub svojim 57 letom ideje o skokih še ni povsem opustil. »Letos je veteransko prvenstvo v Planici in močno razmišljam, da bi se vrnil. Če mi bo le čas dopuščal.« Smučarski skoki pa niso njegov edini konjiček. Zaljubljen je v turno smučanje, kjer navdušuje z inovacijami in lastno opremo. Je pa tudi prvi skakalec, ki je začel trend cestnega kolesarstva. Ko je nehal skakati kot aktivni skakalec, se je zaljubil v cestno kolo in nekaj časa tudi tekmoval na amaterskih dirkah. Dirkanje je sedaj prerasel, še vedno pa z veseljem sede na kolo in opravi nekaj kilometrov. Cestno kolo včasih zamenja tudi za gorsko.
