»Vsi v svoji karieri smo goljufali,« sedaj v en glas zatrjujejo nekdanji, večinoma norveški skakalni šampioni, ki stopajo v bran svojim rojakom in vsak dan izdajajo nove informacije in razkrivajo načine, kako je prihajalo do goljufanj. V smučarskih skokih velja pravilo, da če prelisičiš kontrolorja opreme, potem ne goljufaš. Goljufivo miselnost trenerji v glavo vcepijo že zelo mladim tekmovalcem. Tovrstni pristop se je začel z odkritjem Simona Ammanna na olimpijskih igrah v Vancouvru, ko je prvi začel z revolucijami v skakalni opremi. Od tistega trenutka dalje največje nacije ogromno časa in denarja namenjajo razvoju opreme, ki mu odgovorni na Mednarodni smučarski zvezi (FIS) ne morejo slediti.
Ravno odgovorni na FIS morajo prevzeti odgovornost, da je v Trondheimu prišlo do velikega škandala in morajo sami poiskati rešitev, kako rešiti šport, ki se je znašel na robu prepada. Zelo ironično, da ravno na Norveškem, kjer ima sicer svoje korenine. In kaj so pri FIS naredili narobe?
Razvoj skakalne opreme v zadnjih letih je možno primerjati z bojem proti dopingu. Tekmovalni svet je vedno korak pred tistimi, ki iščejo pravico v športu. Namesto da bi poiskali enostavne rešitve in bi se pred takšnim škandalom zaščitili s predpisanimi hudimi kaznimi za grešnike, se vsako leto znova poskušajo boriti proti razvoju. To delajo s stalno spremembo skakalnih pravil, ki jih je ta trenutek toliko, da jih ne pozna prav nihče v karavani, med vsemi pa je nastala zelo velika siva cona. Vsako novo napisano pravilo se sicer na prvi pogled zdi dobra rešitev, a ekipe, zaradi goljufive miselnosti smučarskih skokov, najdejo nov obhod okoli njega. Vsa situacija na koncu izgleda tako, kot bi nogometna ekipa (FIS) dvajset minut konkretno napadala gol nasprotnika, ko pa končno doseže zadetek, si že v naslednji minuti zabije avtogol.
