V svetu smučarskih skokov je skoraj na vsakem koraku mogoče zaznati slovensko znanje, ki je zelo cenjeno. Zato ni prav nič čudno, da tudi vedno precej vase zagledani Nemci včasih poiščejo pomoč v deželi na sončni strani Alp. Za izdelavo skakalnih smuči je potrebno veliko znanja, predvsem pa je treba razumeti želje posameznih tekmovalcev. »Da sem bil nekoč sam tekmovalec, mi je v veliko pomoč. So se pa želje tekmovalcev v tem času močno spremenile, saj se je tudi sam razvoj smuči,« nam uvodoma zaupa Primož Pikl. Že desetletje deluje v nemškem podjetju S.K.I. Skisprung, ki je sprva izdelovalo skakalne smuči znamke Sport2000, danes pa Fluege.de.
Slovenci bedijo nad
polovico razvoja smuči
Danes 40-letni Ljubenčan se lahko pohvali s 75 nastopi na tekmah svetovnega pokala, bil je tudi član slovenske odprave na olimpijskih igrah v Vancouvru. V svetovnem pokalu je bil najbolje uvrščen na 15. mesto, po koncu kariere pa je sprejel delo razvijalca smuči. Sprva je bil zaposlen kot pomočnik in je še živel v Sloveniji. Danes pa je nekdanji smučarski skakalec skakalnega kluba Ljubno vodja razvoja smuči znamke Fluege.de in tudi živi v Nemčiji. Nastanjen je v bližini biatlonskega in skakalnega centra v Oberhofu, kjer nastajajo smuči modro-bele barve, na katerih v slovenski reprezentanci nastopata Timi Zajc in Žiga Jelar. »Enostavno sem izgubljal preveč časa, tudi dela je bilo vsako leto več, zato sem se s partnerico preselil v Nemčijo,« svojo poslovno pot opiše Primož Pikl.
S tem, ko je Pikl postal vodja razvoja smuči v nemškem podjetju, je jasno, da slovensko znanje bedi nad polovico vseh smuči v svetovnem pokalu. Ob povsem slovenskem Slatnarju ima pri nemškem Fluegu glavno besedo Primož Pikl. Nato v svetovnem pokalu smuči razvijata le še Fischer in Augment. Tekmovalci sicer nastopajo tudi na smučeh znamk BWT in Van Deer, a gre v resnici za smuči, ki jih izdelujejo v podjetjih Fischer (BWT) in Augment (Van Deer).
Ker gre za majhen trg, se proizvajalci posvečajo vsakemu posamezniku, ki nastopa na njihovem produktu. Primož Pikl je tako v preteklem letu dva dni pri sebi doma v Nemčiji gostil norveška šampiona Mariusa Lindvika in Halvorja Egnerja Graneruda. V tem času jima je predstavil, kako nastajajo smuči v njihovi tovarni. »Čeprav nas je malo, imam z vsemi proizvajalci dober odnos. Dobro sodelujemo, a je prisotno tudi rivalstvo. Vsaka konkurenca je dobra, saj se tako vsi še bolj trudimo,« o konkurenci spregovori 40-letnik.
Napake se dogajajo
Te dni je v Planici Primož Pikl vedno dobre volje in zelo nasmejan. Čeprav na trenutke deluje, da nima veliko dela, je njegova prisotnost na tekmah zelo pomembna. »Na terenu sem tudi serviser, a je to postranska dejavnost, saj imajo zdaj že skoraj vse nacije svojega serviserja. Tukaj sem zato, da se pogovarjam s tekmovalci, ki mi povejo svoje želje. Te zberem in jih nato predstavim v podjetju, kjer nato skupaj iščemo rešitve in poskušamo pripraviti še boljšo smučko,« nam opiše svoje delo na terenu.
Po grozovitem padcu Petra Prevca na uradnem treningu nismo mogli mimo njegovega mnenja. Na začetku njegove poti serviserja je bil tudi sam obtožen za padec Anžeta Laniška v finskem Kuusamu, češ da ni pravilno pritrdil vezi na smuči. »Ne bi komentiral vzrokov za padca Anžeta Laniška in Petra Prevca. Dejstvo je, da se dogajajo napake, tudi materiali niso stoodstotni. Povsem jim ne gre zaupati. Taki padci se dogajajo in tega ne moremo preprečiti. Zadolžen sem zgolj za izdelavo smuči, kar pa zadeva drugo opremo, servisirajo reprezentančni serviserji sami,« za hude padce na skakalnici Pikl ne obtežuje nikogar in se zaveda, da so zgolj sestavni del tega športa.
Čeprav mineva že desetletje, odkar je zaključil profesionalno kariero in se podal v novo okolje, ga delo še vedno zelo zanima. Pri tem ga najbolj navdušuje razvoj. »Vseskozi je treba biti odprt za nove ideje. Vse svoje znanje sem pridobil z izkušnjami. Sprva sem bil tukaj pomočnik in sem poslušal druge. Danes lahko dam kakšen nasvet, a še vedno poslušam tudi druge. Pri tem delu moraš ves čas razmišljati, če želiš delati dobro,« z velikim veseljem govori o svojem delu. »Ko sem bil tekmovalec, nas je zanimala le dolžina smuči. Nato smo začeli razmišljati o trdoti, čez nekaj časa o težišču. Zdaj govorimo že o odprtosti in zaprtosti smuči na določenem mestu. Razvoj gre iz leta v leto naprej in ves čas se mu prilagajamo,« še doda Primož Pikl, ki izdela približno tisoč parov skakalnih smuči na leto.
