S 43. leti je Simon Ammann najstarejši smučarski skakalec, ki redno nastopa na tekmah svetovnega pokala v smučarskih skokih v tej sezoni. V svetovnem pokalu je debitiral pred skoraj 27. leti, ko je 29. decembra nastopil na tekmi novoletne turneje v Oberstdorfu in takoj zasedel 15. mesto. Med skakalne legende se je vpisal na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju leta 2002, ko je udaril kot strela iz jasnega in postal dvakratni olimpijski prvak. Enak uspeh mu je uspelo ponoviti osem let kasneje v Vancouverju. V svoji karieri je osvojil tudi veliki kristalni globus ter postal svetovni prvak v letenju na smučeh in svetovni prvak na veliki skakalnici, izmed velikih uspehov mu v vitrini manjka zgolj zlati orel za zmago na novoletni turneji, kjer je bil dvakrat skupno drugi. Pri svojih letih trenutno ne kroji več vrh svetovnega pokala, a ima veliko zaslug, da je tam Gregor Deschwanden, ki je v Engelbergu poskrbel za prve domače stopničke po desetih letih, ko je na njih stavil ravno Ammann. Čeprav je švicarska skakalna legenda tokrat dvakrat izpadel v kvalifikacijah, si je brez večjih težav vzel čas za pogovor za Dnevnik.
Ste skakalec, ki je dosegel praktično vse, kar se v skokih doseči da. Čeprav niste več v samem vrhu svetovnega pokala, se zdi, da v skokih še vedno uživate. Je to razlog, da vztrajate?
Smučarski skoki so zelo zahteven šport, ki ponuja številne izzive. Nemogoče je v njih ves čas uživati, saj je zelo zahtevno, ko ti ne gre. Mene v športu zadržuje ravno ta izziv, kako premagati vse ovire. Še vedno se počutim zelo mladega pri tem. Praktično vsak dan dobivam nove ideje, kako se soočiti z lastnimi težavami. Prisotnih je veliko emocij in dokler se bom z njimi uspešno spopadal, tako z uspehi kot razočaranji, bom vztrajal, saj se mi zdi, da sem na pravem mestu.
V letih vaše kariere se je šport močno spremenil. Kako se vi ves čas prilagajate na spremembe?
Za mene osebno je zelo pomembno, da ohranjam neko mešanico mojega začetnega načina skakanja, s katerim sem tekmoval zelo dolgo in mu sedaj dodajam tehnike modernega načina skakanja. Ves čas se poskušam prilagajati, saj vem, da stati na mestu ne vodi v napredek in ne rešuje problemov. Ves čas pa je pomembno, da ostaneš zvest samemu sebi. V zadnjih letih lahko vidimo kar nekaj tekmovalcev, ki veliko bolj razprejo smuči v zraku in to je daleč od moje tehnike. Jaz poskušam najti pravi način posodabljanja, ki ustreza meni in to je večino časa pogovor med mano in trenerji. Vsi stremimo k temu, da bi dosegli najboljše rezultate, a pri privajanju na novosti je zelo pomembno poslušati svoje občutke, saj se na vse stvari ne da prilagoditi.
Gregord Deschwanden je po vašem drugem mestu leta 2014 poskrbel za domače stopničke v Engelbergu po desetih letih. Kako pomemben je uspeh vaših sotekmovalcev za vas?
Vedno sem vesel in navdušen, ko švicarski skakalci dosegamo uspehe. Kot pravi športnik se sicer večino časa osredotočam nase, a s Killianom (op. p. Peierjem) in Gregorjem smo že dolgo sotekmovalci in sam se počutim zelo dobro, ko tudi onadva premagata svoje probleme. Svetovno prvenstvo v Innsbrucku leta 2019, ko je Peier dosegel bronasto kolajno, je eden najlepših trenutkov v moji karieri, ki niso povezani z mojimi uspehi. Takrat je presenetil vse. Bil je že v dobri formi pred začetkom prvenstva, a tam je prikazal izjemne skoke, saj je že na uradnem treningu začel z najboljšo daljavo. Takoj sem začutil tisto čarobno energijo, ki se je nabrala okoli nas in biti del tega je resnično lepo. Seveda pa sem zdaj zelo vesel tudi za Gregorja, ki, kot rečemo v Švici, nosi našo zastavo. Biti skakalec v vrhu svetovnega pokala in delati odlično reklamo za našo ekipo je resnično nekaj lepega.
Vidi se, da vse te vaše odgovore črpate iz svojih izkušenj, ki ste jih doživeli skozi dolgo kariero. Imate tudi v ekipi nekakšno vlogo mentorja, podobno, kot jo je imel v Sloveniji Peter Prevc?
Pri tem vprašanju bi rad bil popolnoma iskren in moje mnenje je, da se tukaj naša ekipa skozi vsa leta išče. V Švici imamo vedno dobre mlade talente, ki pa jih potem ne znamo pravilno usmeriti in priključiti prvemu moštvu. Mladi ne prihajajo z vprašanji. Ne moremo si vedno privoščiti, da bodo skakalci vztrajali tako kot Gregor Deschwanden. On je bil izjemen talent, a prvih petnajst let v svetovnem pokalu praktično ni imel nobenih uspehov, sedaj pa mu končno uspeva. Ampak to zagotovo ni prava pot za razvoj smučarskih skokov v Švici. Veliko se je spremenilo z menjavo trenerjev pred lansko sezono, a tukaj gre ves čas za proces, ki se mu moramo prilagajati.
Po tekmovanjih v Engelbergu vsako leto sledi novoletna skakalna turneja. Edina lovorika, ki ne krasi vaše vitrine. Vam je žal, da vam tam nikoli ni uspelo zmagati?
Pravzaprav zlatega orla resnično ne pogrešam. Zagotovo je bil veliko časa eden izmed mojih velikih ciljev, a kljub temu imam na to tekmovanje ogromno lepih spominov. Štirikrat sem skupno zaključil na zmagovalnem odru, dosegel sem nekaj lepih zmag na posamičnih tekmah in bil pomemben del širše zgodbe turneje štirih skakalnic. Vsakič, ko sem bil resnično blizu zmage, sem bil premagan nekoliko na »smešen« način. Vedno je prišel nek »tujec« v svetovni pokal in ravno ujel formo v pravem času. Predvsem imam tukaj v mislih v sezoni 2013/14 Thomasa Ditharta in nekako podobno tudi Wolfganga Löitzla v sezoni 2008/09. A zato nisem prav nič razočaran, saj sem tudi sam storil nekaj podobnega leta 2002 v Salt Lake Cityju in malo manj leta 2010. Poznam občutek, ko skakalec ujame pravo formo v pravem trenutku in nato le naredi svoje delo, tako da sem ta poraza sprejel nekoliko lažje. Vsako leto uživam nastopati na teh tekmah. Ne bom lagal, da si ne bi želel skupne zmage, a ker je nimam, moje življenje ni nič slabše.
Ste v svoji karieri najbolj ponosni na štiri zlate olimpijske kolajne, ali mislite, da vas kaj zaznamuje še bolj?
Zagotovo so zlate olimpijske kolajne nekaj, po čemer me pozna vsak, ki spremlja smučarske skoke. A sam sebe vidim najbolj kot skakalca, ki bi resnično rad rešil problem čudeža smučarskih skokov. Z mojimi leti skoki postajajo še bolj zapleteni in včasih se zdi, da mi že primanjkuje nekaj moči in skoki izgledajo resnično zanič. A temu ni tako, gre za ta problem čudeža, ki ga ni uspelo odkriti še nikomur, kako ves čas skakati dobro. Sam resnično veliko naporov vlagam v iskanje tega odgovora in bi rad videl, da je to tisto, kar me najbolj zaznamuje.
Omenili ste čudež smučarskih skokov. Po lanskem neverjetnem poletu Rjojuja Kobajašija na Islandiji se naslednji čudež zdi polet preko 300 metrov. Bi radi poizkusili?
Prav zagotovo, a v nekoliko boljši formi, kot sem trenutno. A to, kar je storil Rjoju lani, je nekaj, kar je resnično odlično za naš šport in dobro je, da je to storil ravno on. Kobajaši prihaja z Japonske in je tam zelo priljubljen, njegova osebnost je unikatna in je pravi zvezdnik športa, zato je s tem poletom dolgim 291 metrov naredil izjemno reklamo za naš šport po vsem svetu. Tudi sam osebno mislim, da je zelo pomembno premagovati ovire v življenju in iti ven iz cone udobja. Tako se stvari razvijajo naprej. Saj so bile letalnice v svetovnem pokalu v zadnjih letih prenovljene, a sedaj se hitro pojavljajo nova vprašanja, kaj sledi. Imamo odlično izhodišče za nadaljevanje razvoja poletov.
Ko sva ravno pri japonskih skakalcih. Tam še vedno trenira in tekmuje Noriaki Kasai, ki je bil na zadnji tekmi celinskega pokala v Ruki na desetem mestu. Je še devet let starejši od vas. Je on vaš vzornik, da vztrajate naprej?
Vedno uživam, ko starejši prevzemamo naslovnice novic. Noriaki je zagotovo eden izmed njih. Izgleda zelo mlad za svoja leta in v Ruki je pokazal nekaj izjemnih skokov. Izjemno rad vidim takšne zgodbe. Še bolj sem vesel, ko pride na tekme svetovnega pokala in se sam lahko malce umaknem iz vloge najstarejšega tekmovalca. Kasai je tudi izjemno preprost človek, najbolj pa me pri njem navdušuje, kako uživa v skokih. To je tisto, kar bi se sam morda lahko naučil od njega. Drugače je moj idol Kazujoši Funaki. Vedno sem se zgledoval po njem, a pri vzornikih se mi zdi pomembno, da vedno poskušaš posnemati le malenkosti in ne poskušati kopirati vse. Kot sem rekel že pred tem, ne smeš pozabiti na svojo osebnost. x