Olimpijski motiv je bil za 34-letnika, ki v času tekmovanj živi in trenira v Sloveniji, kjer zanj skrbi Uroš Vrhovec, dovolj velik. Kanadčan sicer na prvih dveh postajah svetovnega pokala letos še ni dosegel točk, a je bil pomemben člen pri uspehu Kanade na uvodu, ko je mešana ekipa javorjevih listov zasedla osmo mesto. Kljub temu njihov nastop letos na olimpijskih igrah še ni potrjen, saj četrti član Tarik Vanwieren nima niti točk celinskega pokala, kar je pogoj za nastop na tekmi pod petimi krogi. Mackenzie Boyd-Clowes bo tam zagotovo tekmoval na posamičnih tekmah.
Kanada je v Lillehammerju tekmovala na mešani ekipni tekmi prvič po marcu 2022 v Oslu in se takoj prebila v finalno serijo. Kako pomembno je bilo to za vas in kaj to pomeni v luči nastopa kanadske ekipe na letošnjih olimpijskih igrah?
Šlo je za prvo dejanje v olimpijski sezoni, ko je vsak tekmovalec zelo navdušen in motiviran. Priznam, da sem bil sam bolj nervozen glede nastopa Tarika (Wanwierna, op. a.), ki je prvič nastopal v svetovnem pokalu, in tekmovati skupaj s puncami je vedno nekaj posebnega. Uvrstitev v drugo serijo je bila malce presenetljiva, a to je odličen rezultat za začetek sezone. Žal ta trenutek še ne vemo, ali bomo letos kljub temu lahko nastopali na olimpijskih igrah v Italiji.
Kakšni so vaši spomini na vaše presenečenje pred štirimi leti v Pekingu?
To so zame zelo pomembni spomini. Trenutek, ki zagotovo odlikuje mojo športno kariero. Letos, ko sem se po dveh letih vrnil nazaj na trening in sem treniral skupaj s celotno žensko ekipo, so se spomini vrnili. Zame je zelo pomembno, da sedaj delujem v kanadski ekipi, saj sem v preteklosti sicer imel ekipne sotekmovalce, a ne zares prave ekipe. To, da sedaj sodelujemo skupaj z ženskami, se mi zdi zelo pomembno, saj je povsem drugače delovati v moštvu, ki dosega vrhunske rezultate in tekmuje na najvišjem nivoju.
Zakaj je po velikem uspehu ženska ekipa zares začela rasti, moška pa je poniknila?
Ne morem točno reči. Mi smo že v tistem trenutku veliko delovali skupaj, saj smo majhna ekipa in to nas je na tistih olimpijskih igrah tudi še bolj povezalo. Nekako je potem prišlo do tega, da sem se sam umaknil, s kariero je zaključil tudi Matthew Soukup, ki je bil takrat še v ekipi. Ženska ekipa pa je z vsemi slovenskimi trenerji ustvarila odlično okolje za uspehe in nisem presenečen, da so sedaj tako dobre.
Tudi vi ves čas sodelujete s slovenskimi trenerji. Pred štirimi leti je bil trener še Bine Norčič, njegov pomočnik pa Uroš Vrhovec, ki je sedaj glavni trener. Kako pomembni so za vas?
Balki (vzdevek Uroša Vrhovca, op. a.) je bil eden izmed ključnih razlogov za to, da sem se letos vrnil. Po dveh letih brez treninga in brez stika s športom si nisem želel priti nazaj in spoznavati nove ljudi. Da je bil Balki še vedno zaposlen kot glavni trener kanadske moške ekipe, je bilo zame zares pomembno. Saj veste, on me že pozna in sovraži, nisem si želel, da me začne sovražiti še kdo drug (smeh).
Zakaj ste se po koncu sezone 2023 pravzaprav odločili za umik? Ste načrtovali vrnitev?
Takrat nisem vedel, ali bom še kdaj prišel nazaj. V tistem trenutku se nekako nisem več videl v športu. Nekako sem čutil, da bi to lahko bil konec, a nisem niti znal zaključiti na pravi način. Sedaj sem v vmesnem obdobju spoznal, da nisem zaključil tako, kot sem si želel. Seveda sem dodatno motiviran tudi zaradi olimpijskih iger.
Ste vseeno skrbeli za svojo fizično pripravljenost, saj je nenavadno, da ste se vrnili povsem konkurenčni?
V tem obdobju nisem skrbel za svojo fizično pripravljenost, niti trenutka nisem posvetil temu. Le veliko sem delal in pri delu sem moral velikokrat dvigovati težke predmete – to je bil moj edini trening. Ko pa sem se enkrat odločil, da se bom zares vrnil, sem se brcnil v rit in odšel v telovadnico. Tako dolgo sem v tem športu, da točno vem, kaj je treba delati, da si lahko konkurenčen. Tako sem potem prišel nazaj v Slovenijo solidno pripravljen, a je še prostor za napredek.
Ste v vmesnem obdobju pogrešali življenje v Sloveniji?
Ker sem vse življenje športnik, sem bil vse življenje nekako na poti. Pred tem nekako sploh nisem imel nekega kraja, ki bi mu lahko rekel dom. V teh dveh letih premora je bila to zame ena najbolj pomembnih stvari – da sem si ustvaril okolje zunaj športa in ga sedaj dejansko lahko tudi pogrešam, ko sem na poti. Tako je tudi čas, ko sem v Sloveniji, sedaj spet lepši.
V šport ste se vrnili po enem največjih škandalov v zgodovini smučarskih skokov. Kakšno mnenje ste si ustvarili o tem, ko ste bili le gledalec?
Mislim, da dejstvo, da sem lani vse skupaj gledal kot gledalec in da sem bil še vedno neodločen glede tega, ali bom še kdaj tekmoval, ni spremenilo mojega mnenja. V svetovnem pokalu sem več kot desetletje in videl sem veliko »divjih« stvari, ki niso bile posnete in niso prišle v javnost. Moje mnenje je, da so morda Norvežani v nekaterih primerih sedaj celo obravnavani nepošteno in celo preveč kaznovani. Sicer pa se ne postavljam na nobeno stran in nimam mnenja o tem, kdo ima prav in kdo ne.
Je stanje sedaj vseeno boljše?
Pravila so zapisana in kontrola je strožja. Še vedno pa so tekmovalci, ki sprejmejo tveganje in hodijo po robu. Zame je to jasno: če prestopiš mejo, moraš biti diskvalificiran.
Za vašo opremo skrbi Uroš Vrhovec, ki je tudi odličen krojač dresov.
Balki je najboljši v svoji službi. Zares sem vesel, da ga imam za trenerja in za izdelovalca mojih tekmovalnih dresov. Zna slediti navodilom in pravilom ter je zelo natančen. Vesel sem, da imam tudi zaradi njega opremo, ki mi pomaga, da ostajam konkurenčen najboljšim.
